Področni življenjski laboratorij
V eni od preteklih številk Drobnice sem pisal o življenjskih laboratorijih – znanstvenem pristopu k reševanju povsem praktičnih težav. V našem primeru gre za težave povezane z bolj zmernim (ekstenzivnim) načinom paše.
Od 24. do 27 junija 2024 je Področni življenjski laboratorij (RLL – regional living laboratories) za Vzhodno mediteransko EU skupino na projektu Pastinnova potekal na Hrvaškem in v Sloveniji. Vzhodno mediteransko EU skupino sestavljajo države Grčija, Ciper, Hrvaška in Slovenija, a prijavnica je bila odprta za vse udeležence projekta Pastinnova. Poleg Grkov, Hrvatov in Slovencev so na tem izmenjevalnem obisku sodelovali še Italijani iz Sardinije in Abruzov, Francozi iz Korzike ter Libanonki. Seveda naštevanje, tako sedaj kot v nadaljevanju, velja za ob spola, saj je bilo med udeleženci kar nekaj udeleženk. V nadaljevanju bomo opisali natančen potek dogodkov, tako da boste lahko sami presodili uporabnost tega znanstvenega pristopa. Sedaj razkrijmo samo to, da smo predvsem predstavili avtohtone pasme domačih živali na Hrvaškem in v Sloveniji in njihov pomen za živinorejo Zahodnega Balkana.
24. junija 2024 so udeleženci iz vseh okolij prispeli v Zagreb, v hotel Dubrovnik. Celoten izmenjevalni obisk z izvedbo RLL smo organizirali: Agronomska fakulteta Univerze Zagreb, Agencija za ruralni razvoj Istre in Kmetijski zavod Bric, Soča. Vsak za svoje območje in za svoje področje.
25. junija 2024 smo se po nekaj orientacijskih zapletih dobili v Mlekarni Latus v Žminju pri Pazinu. Namesto naslovov smo uporabljali natančno zemljepisno širino in dolžino, torej osemmestni koordinati v Google Maps, a nam vseeno ni šlo.
Po francoskem vzoru hlevov za dojilje narejene pregrade v zrejališču mladih plemenskih bikov odlično služijo namenu premeščanja bikov in kidanja gnoja.
Družinska mlekarna Latus, ki je prevzela oskrbo Istre z mlekom in mlečnimi izdelki, izhaja iz mlečne, govedorejske in družinske kmetije. Kmetija še danes molze nekaj rjavih krav, a se pripravlja na opustitev mlečne prireje in na preusmeritev v rejo krav dojilj. Družinska mlekarna Latus je uspešno zakrpala odprtino po propadu obeh mlekarn iz Reke in Pule, ki sta pred in okoli osamosvajanja bivših jugoslovanskih republik, v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja, skrbeli ne samo za oskrbo z mlekom in mlečnimi izdelki, ampak tudi za vzdrževanje staleža krav v Istri in širše. S staležem se Lotus seveda ne ukvarja.
Po poučni predstavitvi mlekarne, njenih zaposlenih in njenih izdelkov, smo bili deležni okušanja dobrot istrskega znanja pridelave in predelave kravjega mleka. Njihova posebnost je sir s tartufi in pri njih lahko kupite tudi napitke iz sirotke. Naj to doživetje dopolnimo s podatkom, da je v Istri nekaj drobničarskih kmetij, ki same pridelujejo in predelujejo mleko ovc in koz. In same skrbijo za prodajo mleka in mlečnih izdelkov.
Naša naslednja postaja je bil hlev za jedrno (nukleus) čredo istrskega goveda, ki je bil narejen predvsem s sredstvi Interreg projekta APRO med Slovenijo in Hrvaško. Tu že več kot desetletje uspešno redijo bike istrskega goveda – v Sloveniji tako rejo imenujemo zrejališče mladih plemenskih bikov oziroma pri drobnici zrejališče plemenskih ovnov. Spletna naslova tega zrejališča v povezavi s projektom APRO (šlo je tudi za mednarodni projekt ZOONE) sta: http://www.si-hr.eu/si2/map-2/apro/ in http://apro.azrri.hr/index.php?id=201&L=3.
V predavalnici poenostavljen in nazoren zemljevid zelo popestri predavanje in poslušalcu pomaga pri orientaciji v novem okolju.
Zelo blizu tega zrejališča smo se nato ustavili v Edukacijsko gastronomskem centru Istre, ki deluje v okviru AZRRI-ja – Agencije za ruralni razvoj Istre. Ta agencija, s trenutno tridesetimi zaposlenimi, je dokaz, kako lahko projekti bistveno pripomorejo k razvoju podeželja ali česarkoli drugega kajpak. Antolović Milan, sedaj v pokoju suši pršute, si je nekaj desetletij prizadeval za boljši položaj kmetov v Istri. Ovire, ki jih ni bilo malo in so bile zelo visoke, je prebil 2005, ko je s pomočjo mladih strokovnjakov dosegel močan političen vpliv v Istrski županiji in te iste strokovnjake poslal na šolanje v Toskano. Na izobraževanje o mesu, njegovi obdelavi in predelavi pa v Barcelono. Preko mednarodnih projektov seveda, saj izobraževanje kar precej stane. V prvem desetletju pospešenega razvoja (2005-2015) je Istra delala predvsem na tržnih verigah in ohranjanju avtohtonih pasem, sedaj (2015-2025) dela zlasti na pripravi kuhinjskih dobrot. Tržne verige so takrat izdelali zelo natančno od kmeta, do predelave in trženja. Ne kar počez ampak zelo določeno z imeni in priimki kmetov, poimensko s predelovanimi organizacijami in s ponudniki hrane (turističnimi, grosističnimi, izvoznimi,…). Zgodbo sem malo poenostavil, a v glavnih črtah so bila ta dejstva ključna za uspeh istrskega podeželja in kmetijstva v tem tisočletju. Trenutni direktor AZRRI-ja je Igor Merlić, ki uspešno nadaljuje delo svojih predhodnikov in še vedno pridno skrbi za pridobivanje projektov.
Edukacijsko gastronomski center Istre je kraj, kjer AZRRI že desetletje uči kuharje in šefe kuhanja kako pripraviti, predstaviti in postreči dobe istrske jedi.
Pojdimo nazaj k Edukacijsko gastronomskemu centru Istre. Ta je postavljen v obnovljeno graščino v vasi Gortanov brijeg. Sprejem udeležencev Področnega živega laboratorija je bil v predavalnici, kjer je Jasenka Kauralin predstavila AZRRI. Večinoma je govorila o zgodovini te organizacije, o njeni vlogi pri razvoju Istre, njeni lokaciji in obnovi stavbe (skoraj popolnoma s sredstvi mednarodnih in državnih projektov) in o njenem delovanju pri napredovanju in učenju istrske kuhinje. To zadnje v poslednjih letih, prej pa, kot smo že omenili pri ohranjanju avtohtonih pasem domačih živali in spodbujanju kmetijstva. Torej Županija Istra v Pazinu je določila pet glavnih kmetijskih kultur: meso istrskega goveda, mleko s predelavo v sire, oljke in oljčno olje, vino (tudi teran!) ter tartufe. Vsaka občina lahko počne v kmetijstvu karkoli želi, a če stremi za državnimi sredstvi, mora spoštovati usmeritve Istrske županije. Torej mora spodbujati denarno podprto peterico izbranih kmetijskih kultur.
V drugem delu predstavitve so bili prikazani napori za uveljavljanje istrske kuhinje. Glavni poudarek je na izobraževanju kuharskih šefov, ki jim nudijo šolanje pri domačih in mednarodnih mojstrih. V Istri, drugje na Hrvaškem in v tujini. Popolnoma opremljena kuhinja omogoča tako šolanje kuharjev kot pripravo odličnih istrskih jedi.
Sledila je pokušnja vrhunske istrske kuhinje. Na stoječem banketu med mogočnimi platanami so nam prijazne natakarice in natakarji prinesli lepo oblikovane krožnike s slastnimi jedmi Istre. Tudi pijača, s poudarkom na izbrani malvaziji in teranu, je bila primerno ohlajena in postrežena z nasmeškom na obrazih. Skratka odlična hrana pridelana na istrskih kmetijah, dobro pripravljena in prijazno servirana v veselje osebja Edukacijsko gastronomskega centra Istre in udeležencev projekta Pastinnova.
Da so Istrane dobro naučili kuhanja je pričala lepo pripravljena in dobra istrska hrana.
Po tej kulinarični izkušnji smo imeli ogled mesta Pazin. Ker naju mesta ne pritegnejo, sva s tolminskim ovčerejcem šla na en kapučin v bližnji bife. Modrovala sva o istrskem kmetijstvu, njegovem razvoju, kako so znali izkoristiti turizem za ohranjanje svojega prvobitnega kmetovanja. Ja AZRRI ima na svoji strani opisane vse projekte, v katerih so sodelovali; urnike in cenike tečajev za kuharske mojstre; obvestilo, da jim je za zasebne odjemalce zmanjkalo mesa istrskega goveda (to meso lahko ob sedanjem pomanjkanju dobijo samo hoteli in restavracije, ki morajo vsako leto plačati letni prispevek, da sploh lahko kupijo pravilno razrezane dele trupa – ne recimo 5 kg zrezkov – istrskega goveda); strategijo razvoja podeželja in kmetijstva Istre; in tudi hrvaški Zakon o družinski kmetiji ter še marsikaj koristnega. Mene je malo jezilo, ker smo vsi udeleženci izgubljali uro časa za ogled Pazina, ki je sicer zelo lepo istrsko mestece, namesto, da bi pohiteli na kmetijo z istrskim govedom in istrskimi osli in še pravočasno prispeli v Slovenijo.
To družinsko kmetijo Jadrohi smo si ogledali okoli 16. ure. Ogled udeležencev je potekal samo s čutilom vida, saj je gospodar pozdravil udeležence z zelo skopimi besedami, od gostiteljev pa ga nihče ni dopolnil. A govedo in osli so bili v dobri kondiciji, lepo oskrbovani in so se prosto gibali v zagrajenem pašniku. A ker je bila ura ob koncu ogleda že blizu 18.00, šofer avtobusa pa se je nevarno bližal omejitvi vožnje na 12 ur, smo se na slovensko kmetijo odpravili samo Slovenci.
Vhod koz iz pašnika v hlev, označenih z elektronskimi znamkami, je pod taktirko novega delavca potekal gladko in mirno.
Dva profesorja biotehniške fakultete, eden ljubitelj drežniške koze, eden neomajen zagovornik paše (najbrž ste ju drobničarji prepoznali), ovčerejec iz vasi Modrejce, iz lepe vasice blizu Svete Lucije, ki so jo povojni oblastneži preimenovali v Most na Soči, moj direktor in moja malenkost. Torej pet smelih mož iz Slovenije se je samih odpravilo na za vse udeležence predviden ogled kmetije Beka. O tej kmetiji, ki si je uredila spremljanje štetja koz z elektronskimi znamkami ob izhodu na pašo in ob prihodu v hlev, smo v Drobnici že pisali. Tudi v povezavi s projektom Pastinnova.
No bomo videli ali smo smeli možje v Sloveniji sposobni ustaviti ideje svobode, ki je v resnici nesvoboda.
Po poti v Zavrhek je razprava potekala o današnjem RLL in o njenih udeležencih. Izmenjava mnenj je ena od najbolj koristnih stvari na projektih, kljub temu, da bo marsikdo temu ugovarjal. A za pogovore si ne vzamemo dovolj čas, kljub temu, da smo na pozivu za 1. Tabor Slovenske kmečke zveze pred 35. leti napisali: »Tako kot stoletja nazaj, se kmetje tudi danes nočemo vkopati v razore svojih vsakdanjih tegob, ki jih v resnici ni malo. Kdaj pa kdaj si moramo oddahniti, se zazreti drug v drugega – da si prisluhnemo, da se ob zvonki besedi in pesmi ter ob kupici žlahtnega vina poveselimo. V takem vzdušju bi radi zborovali tudi tokrat – ob prvi obletnici ustanovitve Slovenske kmečke zveze in Zveze slovenske kmečke mladine.« To je bilo pred davnimi 35. leti, vsekakor ne v okviru kakšnega evropskega projekta. Takrat smo polni upanja in veselja verjeli v boljšo prihodnost Slovencev, slovenskega kmetijstva in medsebojnih odnosov. Ja, predvsem kmetje (»malo butasti« je rekel pokojni prof. Franc Zagožen) smo osamosvojili in demokratizirali Slovenijo. Danes je Robert Golob s svojim somišljeniki (recimo bobu bob, recimo jim nepremišljeniki, ljudje, ki nič ne premislijo) vse to »osvobodil« in samo vprašanje časa je, kdaj bo začel resnično uničevati smele može slovenskega kmetijstva. Glede na njegove izjave bo moral uničevati tudi kmečke žene, ker se le teh do sedaj nihče ni upal napadati, saj slednje držijo družinske kmetije pokonci.
Na Beki smo doživeli prijetno presenečenje. Poleg zelo prisrčnega sprejema s strani Antona Papeža in njegovega požrtvovalnega zeta, nas je pričakal tudi naslednik pokojnega Egona Volka, specialist za prehrano domačih živali, Adam Raspor. Po prikazu gladkega vhoda koz iz pašnika v hlev in natančnem zabeleženju njihovih identifikacijskih številk (seveda so vse označene z elektronskimi znamkami) na dlančnik, smo izvedeli, da sistem po dveh letih odlično deluje. Novi delavec odlično redi koze, Katarina vzorno skrbi za mlekarno in izdelke iz kozjega mleka. Ja, pokojni prof. Franc Ločniškar, ustanovitelj Oddelka za zootehniko (s koreninami iz Drežnice), nas je naučil, da kozje mleko z orotno kislino izboljšuje inteligenco. In pomaga otrokom in rakavim bolnikom do zdravja. Sodelovanje teh štirih kozerejskih kmetij na Krasu je prava pot k združevanju kmetij, je inteligentna, celo modra odločitev za sodelovanje. Temu smemo reči novo zadružništvo brez slabega prizvoka iz časov kmetijskih obdelovalnih zadrug (kako presenetljivo, krajše so to zadrugo poimenovali KOZA).
Dlančnik je povsem zanesljivo beležil katera koza se je vrnila v hlev. Več, ta sistem lahko uporabljamo tudi kot hlevsko knjigo in ga razširimo na avtomatski prenos tehtanja živali.
Kmetija Beka nas je po stari kmečki navadi obdarila z jogurti lepo pakiranimi v steklenih lončkih in vakumiranimi kosi sira. Zagotavljam vam, da so te posebne jedi iz kozjega mleka vredne več, kot moramo zanje odšteti. Pokusite jih in mi pišite, če se motim.
Naslednji dan, 26. junija 2024, smo se udeleženci projekta Pastinnova za RLL – Izmenjevalnega obiska na Hrvaškem in v Sloveniji dobili na Agronomski fakulteti Vse učiteljišča v Zagrebu.
SLIKA AgronomijaAgronomska fakulteta Vse učiteljišča v Zagrebu preseneti s svojo velikostjo in iz nje diha spoznanje, da je na Hrvaškem spoštovana ustanova.
Prvo predavanje je imel Ante Ivanković, ki je doktoriral pri pokojnem profesorju Janezu Pogačarju na Rodici. Predstavil je 34 avtohtonih pasem domačih živali Hrvaške: 4 pasme konj, 3 pasme oslov, 3 pasme goveda, 9 pasem ovc, 3 pasme koz, 2 pasmi prašičev, 2 pasmi perutnine, 1 pasmo čebel in 7 pasem psov. Predstavitev je vsebovala fotografije, podroben opis pasme in njen pomen za prehrano. Predavanje prof. Ivankovića je izražalo veliko ljubezen do teh pasem. Vsekakor so hrvaška živinorejska prizadevanja usmerjenja k avtohtonim pasmam domačih živali in so, recimo v govedoreji, v največji meri prepustili odbiro gospodarskih pasem Nemcem.
Prof. Ante Ivanković je odgovoren za projekt Pastinnova na Zagrebški univerzi in je doktorat naredil pri pokojnem prof. Janez Pogačarju na Rodici.
Naslednje predavanje sem opravil jaz in predstavil avtohtone pasme domačih živali v Sloveniji. Ne za slovenske avtohtone pasme, ki so v genski banki, ampak za tiste avtohtone pasme, ki se v Sloveniji redijo sedaj. Soavtorica predstavitve je bila Danijela Bojkovski, ki je prispevala osnovo za e-predstavitev in ki vodi Javno službo nalog genske banke v živinoreji. Predstavil sem 17 pasem: 4 pasme konj, 1 pasmo osla, 2 pasmi goveda, 5 pasem ovc, 1 pasmo koz, 1 pasmo kokoši, 1 pasmo čebel, 1 pasmo psov in 1 pasmo rib, saj soško postrv drstijo večinoma v ribogojnicah. Dve pasmi psov istrskega kratkodlakega in resastega goniča sem izpustil, ker bi bilo preveč istrskih pasem in potem bi lahko kdo pomislil, da je bila Istra včasih slovenska. Poudaril sem veliko starost naših pasem, saj gre pri bovški ovci in drežniški kozi za nekaj tisočletij stare ovce in koze po zadnjih spoznanjih znanosti in zgodovine. Pri lipicancu je kobilarna v Lipici zanesljivo stara več kot 400 let, da o istrskem oslu sploh ne govorim – verjetno je tu tovoril ljudi in vodo že v času Jezusa Kristusa. Odbira slovenskih pasem domačih živali je v vseh teh tisočletjih potekala na njihovo veliko mirnost, visoko prirejo, odpornost na bolezni, sposobnost gibanja v zelo strmem okolju in na odlično ješčnost. V spodbudo pri predstavitvi mi je bil Andrej Kastelic, ki je s svojima otrokoma (vsi v »uniformah« rejcev krškopoljskih prašičev) požel občudovanje udeležencev posveta.
Naše zavedanje pomena avtohtonih pasem se je opazno povečala po osamosvojitvi 1991. Predvsem pri kmetih – rejcih in strokovnjaki, premalo med vsemi Slovenci. Vsaka pasma ima v Genetski banki: splošen opis, fotografije, primernost uporabe oziroma za kakšno prirejo je primerna, oceno ogroženosti, izvor in razvoj pasme, rejski program, zootehniško ocenjevanje in mere (standard, temu po navadi rečejo po svetu); oceno genetske vrednosti za ohranjanje genskih virov domačih živali (IN SITU!); velikost populacije, število živali v genski banki po kategorijah. Več podatkov seveda dobite na https://www.genska-banka.si/. Viri za to predavanje so bili Slovenska genska banka, Biotehniška fakulteta, Kmetijski inštitut Slovenije, Veterinarska fakulteta, internet, izkušnje kmetov in moje izkušnje.
Gostitelj nam je pripravil okušanje dobrot predvsem iz Istre a tudi iz drugih delov Hrvaške. Samo iz prireje hrvaških avtohtonih pasem domačih živali. Predelavo mesa in mleka imajo na podobno visoki ravni kot prirejo. No, na trženju tokrat niso nič zaslužili, a udeleženci tega mednarodnega srečanja smo njihove izvrstne izkušnje in njihovo dobro ime prenesli v veliko krajev Sredozemskega bazena. Na osebni izkušnji temelji trženje krajevnih dobrot.
Naslednje predavanje je imela Jelena Ramljak o Genetskem vrednotenju lokalnih pasem. Poglobljeno teoretično obravnavanje genskih značilnosti hrvaških avtohtonih pasem je na trenutke prišlo v take podrobnosti, da smo jim težko sledili celo strokovnjaki za genetiko. Primer je prikaz genetskega odtisa za posamezno žival. Pomembnost genetike avtohtonih pasme domačih živali je razdelila v tri sklope. Prvič spoznanje pomembnosti genetskih lastnosti, genetske variabilnosti in prilagojenosti. Drugič ovrednotenje genetskih in okoliških dejavnikov. In tretjič tržna vrednost gospodarskih, ekoloških in kulturnih dejavnikov. Za spoznanje, ki naj ga odnesemo domov, je navedla dve trditvi. Prva trditev, da je genetska vrednost avtohtonih pasem bistvena za ohranjanje biodiverzitete, trajnostnega kmetijstva in kulturne dediščine. Druga trditev za domov je, da se izzive klimatskih sprememb, gospodarskih pritiskov in tehnoloških ovir rešuje tako, da se uporabi genetske vire, ki jih imamo že dolgo doma.
Prof. Jelena Ramljak je predavala o genetskem vrednotenju lokalnih pasem. Njeno poglobljeno teoretično znanje je nalezljivo in se odraža tudi na znanju njenih študentov.
Naslednji dve predavanji sta bili o ovrednotenju mleka in mesa za spretnosti priprave jedi (gastronomski ovrednotenji) avtohtonih pasem domačih živali. Prvo ovrednotenje je predstavila Nikola Kelena Ugarković in pri tem naštela še mnogo vrst sira in drugih mlečnih izdelkov iz vseh območij Hrvatske. Nekaj podobnega je naredila Mateja Pećina na mesu s posebnim poudarkom na mesu istrskega goveda.
Zadnjo predstavitev v Zagrebu je imel Jean-Paul Dubeuf iz Korzike z ovrednotenjem lokalnih pasem domačih živali in njihovega pomena za kulturo Sredozemlja. Jean-Paul je kot nosilec in podpornik razvoja pašništva na otoku Korzika s svojimi desetletnimi izkušnjami, pridobljenimi doma in v tujini, neprecenljiv vir podatkov in nasvetov za vsakega, ki se ukvarja s pašo. Zato je njemu podeljena naloga končnega oblikovanja bele knjige na projektu Pastinnova, v kateri bodo tudi nasveti kako vplivati na politične odločevalce, da bi se bolj zavedali pomena pašništva pri ohranjanju rodovitnosti zemlje. A Jeanu-Paulu je Slovenia še posebej všeč, zato je to srečanje za izmenjavo izkušenj podaljšal za en dan.
27. junija 2024 je Jean-Paul hotel videti kakšno pašno izkušnjo v Sloveniji. Na njegovi poti nazaj v Francijo sva se dogovorila za obisk Gojaške gmajne, ki smo jo že opisali v Drobnici. Sedaj je od obnove Gojaške gmajne že dve leti in prve izkušnje s čiščenjem zaraslih površin s kozami so tu. Po dolgih desetletjih. Premične elektro mreže višine 120 cm po eni strani uspešno ščitijo koze pred zvermi, po drugi strani uspešno preprečujejo kozam pobeg na sosedske pašnike. Mogoče bo v prihodnosti kakšna koza več še bolj prispevala k preprečevanju zaraščanja. Prevozna cisterna za vodo in prevozni pašni aparat velike izhodne moči dobro opravljata svoje delo. Plodnost in kondicija koz sta dobri in zadrževanje zarasti pašnika uspešno. Na nesrečo je najin obisk Gojaške gmajne pokvaril dež. Lilo je kot iz škafa in fotografije smo bolj kradli kot fotografirali. Gospodar Ličen, ki redi dojilje, prašiče in pase koze oplemenjene z burskimi kozli, naju je po obisku sprejel v po nedavnem požaru obnovljenem hlevu za dojilje in nama odgovoril na marsikatero vprašanje.
Projekt VIPava je zaščitil živalski svet in njihovo naravno okolje v dolini Vipava in je po odobrenih sredstvi precej presegal sredstva sredozemskega projekta Pastinnova. Želimo vse dobro živalim v divjini in njihovim zaščitnikom.
Projekt VIPava sta podprli Republika Slovenija in Evropski sklad za regionalni razvoj (Naložba za vašo prihodnost). Šlo je za zaščito naravnega okolja v dolini Vipava. Vodilni partner je bil Zavod za ribištvo Slovenije, drugi partnerji so bili Zavod Republike Slovenije za varstvo narave; Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS); Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat Republike Slovenije za vode; Občina Ajdovščina; Občina Miren-Kostanjevica; Mestna občina Nova Gorica. Vrednost projekta VIPava za vipavsko dolino je imela višjo vrednost, kot ga ima sredozemski projekt Pastinnova. Primerjavo med vrednostmi projektov za kmetijstvo in okolje si predstavljajte sami in razmislite o motivih nekaterih naravovarstvenikov pri pretirani skrbi za okolje.
Naj še nekaj povem o denarni sestavi obnove Gojaške gmajne. Drevje na površini približno 30 ha je posekalo gozdno podjetje in posek plačalo z lesom. Pašna oprema v vrednosti pod 15.000,00 evrov je prispevala občina Ajdovščina iz projekta VIPava. Stroški namestitev pašne opreme in nabave koz je nosil kmet sam, ki tudi vseskozi skrbi za ta trop koz. Ves prihodek od subvencij za zemljišča gre kmetom, ki v soseščini pasejo dojilje. Dohodek od kozličev je kmetov.
Jean-Paul Dubeuf je želel videti kako v Sloveniji pristopamo k paši domačih živali. Očiščena gojaška gmajna mu je spodbudila občutek o velikem deležu površin pod Naturo 2000 pri nas in na Hrvaškem.
Pritisk za zaščito hribskega škrjanca (Lullua Arborea) je bil najmočnejši s strani DOPPS (rdeči seznam), kar je bil sprožilec obnovitve Gojaške gmajne. Neposredna finančna pomoč je bila iz občine Ajdovščina, ki je financirala nabavo pašne opreme. Izvedba vse reje je na plečih kmeta iz Gojač. A še vedno trdimo, da le s skupnimi napori pridemo do željenih ciljev. Samo pri iskanju rešitev si moramo pomagati z medsebojni dogovori in nesebičnim deljenjem zamisli in izkušenj. Brez skritih namenov.
Pripravili: Vitomir Bric, Jean-Paul Dubeuf in Ante Ivanković
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Drobnica.
Powered by Contextual Related Posts
