Kako dobro je dejansko poskrbljeno za starostnike
V Sloveniji je dolgotrajna oskrba že leta pereča tema. Menjali so se ministri, predvolilne obljube so napovedovale spremembe, tresla se je gora, rodila se je miš. Covid-19 pa je dolgoletni problem postavil na prvo mesto.
Dolgotrajna oskrba je sistem storitev in ukrepov, namenjenih osebam, ki so zaradi bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti, pomanjkanja ali izgube intelektualnih sposobnosti dlje časa ali trajno odvisne od pomoči drugih oseb pri opravljanju osnovnih in podpornih dnevnih opravil.
Preberite tudi:
Demografske spremembe v Sloveniji in Evropi
V ta kontekst potem spadajo domovi ostarelih (za ostarele, za upokojence …), pomoči na domu, varstveni domovi … a v situaciji, ko svojci potrebujejo pomoč za svojega onemoglega sorodnika, se zdi, da ostanejo sami. Nimamo dovolj postelj, dovolj domov, dovolj osebja, dovolj usposobljenega osebja, imamo pa predvolilne prazne obljube.
Število starostnikov narašča, hkrati pa potreba po dolgotrajni oskrbi
Že leta je moč opažati, da pričakovana starost narašča, posledično to pomeni, da je vse več starostnikov. Trenutno je nad 65 let starega kar 20,2 odstotka prebivalstva Slovenije. Najstarejši pripadnik baby boom generacije je bil že leta 2011 star 65 let.
Vir slike; Pixabay
Družbene in demografske spremembe pa napovedujejo, da se bodo v prihodnjih letih potrebe po zdravstvenih in socialnih storitvah povečale.
Demografske spremembe postajajo globalni družbeni izziv.
Spremembe v družinah in na trgu dela ter vedno večja finančna obremenitev družinskih članov povzročajo velik izziv vsem vpletenim. Trenutni slovenski sistem že dolgo ni več ustrezen. Z zelo resnimi težavami pri stroških in pri dostopu do kakovostnih storitev dolgotrajne oskrbe se srečuje tako že skoraj vsako gospodinjstvo v Sloveniji.
Žal je povpraševanje po pomoči zaradi vedno starejše onemogle populacije in povečane razširjenosti dolgotrajnih bolezni in nezdravega staranja vse večje. Na drugi strani pa so hkrati vse pogostejša opozorila o pomanjkanju in izgorelosti izvajalcev zdravstvenih in socialnih storitev.
Starejši so najpogostejši uporabniki zdravstvenih storitev
Še nekaj desetletij nazaj je bilo nekaj čisto normalnega, če so ljudje z vstopom v težko prigaran pokoj tudi zelo hitro odšli v večna lovišča, zdaj pa je normalno, da še dolgo živijo.
Starejši so oskrbovanci domov in tudi najintenzivnejši uporabniki bolnišničnih storitev. Hkrati so tudi stalni gostje pri zdravniku, včasih tudi zaradi tega, ker je zanje to edini stik z drugimi osebami.
Tako je dolgotrajna oskrba na več načinov prepletena s sistemi zdravstvenega varstva. Primarni, sekundarni in terciarni sistem zdravstvenega varstva predvsem zaradi covida doživljajo hitre dramatične spremembe, ki jih je treba upoštevati pri prizadevanjih za razširitev in izboljšanje sistema dolgotrajne oskrbe. Negotovost zdravstvenega sistema vpliva na zagotavljanje storitev dolgotrajne oskrbe v širšem sistemu zdravstvenega varstva.
Kljub trudu, da bi končno začeli reševati tudi to problematiko, še vedno nimamo celovite in jasne politike, ki bi morala določati cilje za sistem dolgotrajne oskrbe in zagotavljati strateške smernice.
Še vedno manjka ustrezno usklajevanje med javnim in zasebnim sektorjem, med ravnmi upravljanja, med zdravstvenimi in socialnimi programi in med nosilci socialnih zavarovanj, ki urejajo to področje. Kljub nujnosti urejanja te problematike se v politiki ne najde skupnega jezika. V ospredju so še vedno očitki levega političnega spora, da je vse usmerjeno k privatizaciji zdravstva in bogatenju posameznikov.
Posledično je sistem predrag, večinoma usmerjen v institucionalno oskrbo in drago hospitalizacijo. Čakalne vrste so vse daljše, čeravno bi zasebno zdravstvo lahko razrešilo marsikatero zagato. Namesto usmeritve v sodelovanje z zasebniki je primarno zdravstvo zasnovano na medicinskem vidiku akutne oskrbe, a ne posveča dovolj pozornosti vsem storitvam dolgotrajne oskrbe. Vse to pa gre v škodo oskrbovancev.
Kdo bo torej skrbel za starostnike?
Domovi so v Sloveniji še vedno enačeni s hiralnicami, včasih upravičeno, a ne povsod. Družina je sicer v življenju posameznika pomembna, konec koncev so ravno oni tisti, ki najpogosteje vskočijo, ko oseba potrebuje oskrbo.
V Sloveniji družinski člani največjo skrb prevzamejo za svoje starše ali onemoglega zakonca. Oboje pa običajno predstavlja vsakodnevno oskrbo, tudi zelo specifično pomoč, katere svojci običajno niso vešči.
Prevečkrat se dogaja, da svojci zaradi onemoglega družinskega člana ostanejo doma in zanj skrbijo. Ideja o tem, da bi ob tem dobili pomoč, se dostikrat ne porodi, ker niti ne vedo, da bi lahko kakšno pomoč dobili, ali ker jih skrbi, kaj bo okolica rekla na to. Trpi ponovno onemogli.
Ob tem pa ne smemo pozabiti dodati, da je pa velik del teh, ki ostaja doma, to možnost izbralo, ker druge ni bilo. Zadnji podatki kažejo, da na domove čaka več kot 8000 starostnikov. Večina teh potrebuje celostno oskrbo.
Po drugi strani pa večja stopnja funkcionalne odvisnosti daje večje možnosti, da bo oseba institucionalizirana. Več kot polovica tistih, ki so v domovih za ostarele, potrebuje pomoč pri vseh vsakodnevnih aktivnostih. Odstotek teh pa se vsako leto povečuje.
Stroški domov bistveni previsoki
Več pomoči kot oskrbovanec potrebuje, dražji je dom, tako stroški domske oskrbe variirajo med 600 do prek 1500 evrov. Stroški vključujejo tako zdravstvene kot socialne storitve.
Kar pa dostikrat pomeni dodaten razlog, da svojci onemoglega obdržijo doma. Ob drugačni zakonodaji, ki bi hkrati omogočala ustrezno plačilo za takšno oskrbo in bi vključevala tudi izobraževanje, bi to mogoče bil korak v pravo smer.
Vir slike: Pixabay
Hkrati je nujno potrebno narediti tisto nekaj več na področju rehabilitacije in drugih specializiranih storitev, ki so potrebne za ohranjanje čim daljše samostojnosti, da lahko posameznik čim dlje skrbi zase doma.
Veliko težavo predstavljajo tudi tisti, ki zapustijo bolnišnice, se vrnejo k svojim družinam, vendar se številne med njimi ne morejo spopasti z bremenom oskrbe zaradi pomanjkanja podpore od zunaj.
Razdrobljenost sistema dolgotrajne oskrbe povzroča tako onemoglim kot družinskim članom resne težave. Ljudje, ki bi oskrbo potrebovali, niso seznanjeni s storitvami, ki so jim na voljo, niso prepričani o svoji upravičenosti do teh storitev, težko dostopajo do lokacij, kjer so storitve na voljo, in so negotovi glede stroškov, ki jih bodo morali nositi sami.
Rešitev bi mogoče bila v zasebnih domovih
Poleg cene domov pa je velika težava kader, ker ga ni. Izvajanje oskrbe ni privlačno delo, delovne razmere so težke, plačilo je nizko, kar pripomore k temu, da si zaposleni iščejo delo drugje (gredo v Avstrijo, kjer je plača do trikrat višja, ali v gostinstvo).
Oskrbovanje, zlasti stare težko prizadete osebe, je stresno za izvajalce, ki s tem ogrožajo tudi lastno zdravje. Če za takšne oskrbovance skrbijo domači, gre pogosto tudi za starejše, ki so dovzetni za kronične bolezni.
Ob tem ne smemo pozabiti, da se v to oskrbo kaj kmalu vključijo mlajši, kar močno zmanjša kakovost njihovega življenja in omeji njihove zmožnosti za dohodke in razvoj poklicne poti.
Že nekaj let v Sloveniji tli ideja, da bi dovolili ustanovitev zasebnih domov, kjer bi bilo v varstvu le nekaj oskrbovancev, ki bi imeli tam svoj dom. Ti domovi bi temeljili na domačnosti, hkrati pa bi bili cenejši in prijaznejši.
A kot kaže, bodo domači še nekaj časa »navidezni delavci«. Sloveniji bije zadnji zvon pri ureditvi te problematike in zgolj demografski sklad in rešitve na papirju ne bodo prinesle rešitve.
Vodilni bodo morali resno spremljati spreminjajoče se demografske razmere in se prilagajati z izmenjavo dobrih praks in preventivnimi pobudami, ki bodo ustvarile spodbude za zasebne izvajalce (Hrvaška je pri tem veliko pred nami), kar bo zmanjšalo pritisk na institucionalne storitve oskrbe.
Večina potreb po oskrbi je nepredvidljiva, kar se je dobro videlo ob izbruhu covida, zato je nujno, da vodilni čim prej sistemsko uredijo področje, s katerim bo zagotavljala ustrezno socialno zaščito osebam, potrebnim oskrbe, in njihovim družinskim članom.
Po skoraj dveh desetletjih polemik o dolgotrajni oskrbi je skrajni čas, da tudi Slovenija uvede obvezno socialno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Glavni cilji tega zavarovanja pa morajo biti pravočasna prepoznava potreb za osebe, potrebne oskrbe, večja dostopnost in fleksibilnost storitev in zagotovitev ustreznih denarnih prejemkov, s katerimi bodo upravičenci dobili možnost izbire najprimernejše in najkakovostnejše oskrbe tudi v domačem okolju.
