Papež Frančišek in njegov pogled na migracije

Papež Frančišek je 24. novembra izdal knjigo z naslovom »Pustite nas sanjati«. V njej je med drugim zapisal, da migracije ne ogrožajo krščanstva. Ob tem pravi, da tisti, ki oznanjajo Božjo besedo in na drugi strani ne sprejemajo tujcev, spodbujajo kulturo, ki je krščanska samo po imenu, ne pa po vsebini.
Preberite tudi:
Kakšna je krščanska drža do migrantov?
Vsak človek ima pravico do dostojnega življenja
Papež opozarja, da ni dopustno zavračati migracij s tem, da pustimo več sto migrantov umreti med nevarnim prečkanjem morja ali puščave. Obsodil je tudi nacionalni populizem z besedami: »Fantazija nacionalnega populizma v državah s krščansko večino je obramba t.i. krščanske civilizacije pred domnevnimi sovražniki, pa naj bo to islam, Judje, Evropska unija ali Združeni narodi.«

Vir slike: 24ur
Gotovo je, da se lahko z besedami papeža Frančiška strinjamo, saj je v resnici vsak človek oseba, ki zasluži spoštovanje in ima pravico do dostojnega življenja. Ko se pogovarjamo o določenem problemu na teoretični ravni, verjetno nihče, ki je vsaj malo civiliziran nima težav s pojmom temeljnih človekovih pravic, ki je pravica do življenja sleherne človeške osebe.
Papež Pij XII. je rešil na tisoče Judov
Težave lahko nastopijo, ko se zadeve izvajajo v praksi. V zvezi s tem se je kot komentar na papeževo knjigo o migracijah pojavil naslednji čivk: »Papež Frančišek pravi, da migracije ne ogrožajo krščanstva. V Vatikanu res ne.« To izjavo si lahko razlagamo tudi tako, da dokler sam ne izkusiš določenega bremena, je lahko drugim dajati nasvete.
Spomnimo, da je med drugo svetovno vojno dejansko skozi Vatikan šlo na tisoče Judov, ki jim je takratni papež Pij XII. reševal življenja. Cilj nacističnega režima je bil iztrebiti Jude, zato je namera po reševanju njihovih življenj, popolnoma jasna, predvsem pa človekoljubna. Zaradi komunistične propagande je po vojni o Piju XII. krožilo veliko neresnic o njegovem sodelovanju z nacisti.
So vsi migranti zares potrebni naše pomoči?
Ko govorimo o aktualnih migracijah, jih težko primerjamo s trpljenjem Judov med drugo svetovno vojno. Res je, da si tisti, ki se borijo za golo preživetje in človeka dostojno življenje, zaslužijo vso našo pozornost. Pri obravnavi migracij tudi med najbolj ekstremnimi stališči ni slišati, da bi kdo izražal njihovo fizično odstranitev.
Ob vseh razpravah na temo migracij je problem v tem, da govorimo o tej temi predvsem s splošnega vidika, zelo redko pa s praktičnega. Res je, da si tisti, ki so potrebni pomoči, zaslužijo našo pozornost, vendar se je ob tem potrebno vprašati, kdo zares v resnici potrebuje pomoč in kako?
Tam, kjer ni pravil, nastane kaos
Pri vsem je treba upoštevati določena pravila. Kakor imajo države določena pravila kdo sme vstopati v državo in na kakšen način, tako veljajo pravila tudi v naših domovih. Če lahko čez državno mejo vstopa kdor želi in kjer želi je to podobno, kot če bi pustili naša stanovanja odprta in pustili, da vsak kdor želi hodi po njem in se obnaša, kakor bi bilo stanovanje njegovo.
V obeh primerih je končni rezultat kaos. Če bomo na državnih mejah vzpostavili red in preverjali upravičenost oz. neupravičenost vstopa migrantov, potem bomo veliko lažje pomagali tistim, ki so zares potrebni naše pomoči. V nasprotnem primeru se bo hitro zgodilo, da ne bomo več obvladovali situacije in s tem tvegali, da bo prevladala anarhija, kjer se ne ve več »kdo pije in kdo plača«.
Vprašanje migracij zahteva sposobnost razločevanja
Teroristični napadi, ki se vse bolj pogosto pojavljajo v Evropi, so v veliki meri ravno posledica nekontrolirane obravnave migrantske problematike. Zato, ker ob sprejemu migrantov na zunanjih evropskih mejah ni vzpostavljenega reda, se dogaja, da skupaj s tistimi, ki so zares potrebni naše pomoči, vstopajo tudi teroristi.
Prevedeno v krščanski jezik – pravilna obravnava migracij pomeni znati pravilno razločevati med teroristi in pomoči potrebnim. Na temo razločevanja so jezuiti, katerim pripada tudi papež, razvili pravo znanost. Razločevanje pomeni, da se znam v življenju odločati pravilno, kar v prvi vrsti pomeni, da znam razločevati, kaj je prav in kaj ni.
Razločevati med begunci in ilegalnimi migranti
Pri razločevanju nam pomagajo določena pravila, ki jih je v knjižici Duhovne vaje zapisal ustanovitelj jezuitov, Ignacij Lojolski. V našem primeru pomeni tudi znati razločevati med nekom, ki je begunec in med nekom, ki to ni ter zato izkorišča status begunca. Te zadnje imenujemo ilegalni migranti.
Krščansko ravnanje torej pomeni, da najprej znamo razločiti, kdo je begunec in kdo ilegalni migrant. Beguncu bomo nudili zatočišče in pomoč, dokler se razmere v njegovi matični državi ne bodo uredile, ilegalnega migranta pa bomo v skladu s pravili, ki veljajo za mejni režim, vrnili v matično domovino.

Vir slike: RTV Slo
Če je krščanstvo pravo, je vedno neuničljivo
Ob tem se lahko povsem strinjamo s papežem, da migracije zagotovo ne ogrožajo krščanstva, saj je sama narava krščanstva takšna, da je neuničljivo. Tudi v času največjih pogromov nad kristjani krščanstvo ni propadlo, ampak se je, nasprotno, še bolj krepilo. Tudi danes je marsikje krščanstvo preganjano, vendar se kljub temu ohranja in celo krepi.
Pri vprašanju migracij in krščanstva ne gre toliko za vprašanje, kdo bo koga premagal in kdo bo obstal, ampak gre predvsem za vprašanje privolitve oz. ne privolitve vnosa nove kulture, za katero se v tem trenutku ne ve ali je povezovalne ali destruktivne narave.
V nasprotju z vojnim begunstvom, vzrok migrantstva ni popolnoma jasen
To vprašanje vzbuja kar nekaj nejasnosti, saj pri aktualnih migracijah težko govorimo o njihovih jasnih izvorih. Iz grške mitologije poznamo pripoved o Trojanskem konju, za katerega se je izkazalo, da so z njim uvozili vojake, ki so s prevaro zavzeli mestno trdnjavo. Ob tem ne želimo dajati sodbe o podobnih namerah ozadja migrantske politike, ampak, da bi znali modro uporabiti sposobnost razločevanja.
Če se vrnemo na pogrom nad Judi, je bilo povsem jasno, da so bili žrtve nacističnega režima. Prav tako smo med vojno v Bosni in Hercegovini, jasno vedeli, kdo so vojni begunci in pred kom bežijo. V primeru migracij pa je težko razbrati njihov izvor, prav tako je težko prepoznati njihov dokončni cilj.
V primeru omenjenega vojnega begunstva težko naletimo na primere terorističnih napadov, medtem ko se je v primeru zadnjih terorističnih napadov po Evropi izkazalo, da so bili med napadalci tudi migranti. Ob tem se pretirana človeška humanost do migrantov lahko izkaže za precej naivno.

Vir slike: Daily Sabah
Naloga politike je, da nadgradi papeževo stališče
Lahko verjamemo, da je papeževo stališče do migrantov polno sočutja in usmiljenja, kar je prav gotovo krščansko. Pri tem papež ne nastopa politično, zato se na tej točki tudi konča njegov govor o migrantih. Naloga politike posameznih držav je, da omogoči vsem ljudem, tako migrantom, kot avtohtonim prebivalcem, človeka dostojno življenje.
Urejena migrantska politika lahko zagotovi sobivanje
V prvi vrsti je naloga politike vzpostaviti urejen mejni režim, kjer bodo za vstop v državo za migrante veljala vsaj podobna pravila, kakor za državljane tiste države v katero vstopajo. Naloga politike je tudi, da ob sprejemu določenega migranta ve, kam ga bo namestila, kaj bo v državi delal ter ali bo tam trajno ali začasno.
Le urejen sistem in jasna pravila lahko omogoča sobivanje med migranti in avtohtonimi prebivalci. V kolikor bo politika še naprej zagovarjala liberalni pristop, brez jasnega cilja, se lahko zgodi, da ne bo šlo več za vprašanje, kdo bo koga nadvladal, ampak za vprašanje, ali bo v kaotičnih razmerah sploh še možno sobivanje drug z drugim.