Naprej na vsebino

Lokalna samooskrba v času svetovne pandemije

V zadnjih nekaj desetletjih sta globalizacija in korporacijski kapitalizem povzročila opustošenje tako na gospodarstvu kot na okolju, na številnih območjih planeta. Številni posamezniki in organizacije si, kot protiukrep prizadevajo za razvoj bolj lokaliziranega gospodarstva, najsi gre za regionalni razvojni načrt, ki temelji na trgih, kot lokalna kampanja za nakup živil pri lokalnih kmetih, ali kot projekt eko vasi.

Pandemija koronavirusa še toliko bolj poudarja pomembnost lokalne samooskrbe oziroma lokalne pridelave hrane, vendar ali so takšni živilski sistemi sposobni zadovoljiti globalno povpraševanje? Proizvodnja in poraba hrane sta v zadnjih desetletjih povzročila revolucijo, ki jo je spodbujala globalizacija. Bolj centralizirani prehrambeni sistemi pomenijo, da je pridelava učinkovita, prehrana je vse bolj raznolika in dostopnost hrane še naprej narašča v različnih regijah po vsem svetu. Posledično danes večina svetovnega prebivalstva prebiva v državah, ki so vsaj delno odvisne od uvožene hrane.

Preberite tudi:

Kmetu manj, a na policah hrana dražja. Ali res vemo, kaj jemo?

16. oktober – svetovni dan hrane

Te pogosto dolgotrajne oskrbovalne verige so dokaj pozno pritegnile veliko pozornosti, saj trenutna pandemija koronavirusa povzroča motnje dobave hrane s kmetije do naših krožnikov. Prav ta ista razdalja, med izvorom in končno točko verige preskrbe s hrano, je ključni dejavnik pri ocenjevanju trajnosti hrane. Ker pa je malo znanega o minimalni razdalji do poljščin, je težko ugotoviti, ali je lokalna samooskrba s pridelavo poljščin sposobna zadovoljiti povpraševanje po vsem svetu.

Če bi zaradi pomanjkanja delovne sile v tujini prišlo do manjše proizvodnje hrane in višjih cen hrane, ali bi si države morale pridelati lastno hrano? In bo to res delovalo? Ne glede na krize in cene hrane je lokalna samooskrba nekaj, za kar se veliko ljudi zanima. Toda po novih študijah, lokalna samooskrba v večini držav na svetu dejansko ne more biti popolnoma samozadostna.

Lokalna samooskrba bi povzročila premik k bolj sezonski hrani.
Lokalna samooskrba bi povzročila premik k bolj sezonski hrani.
Vir slike: Wild 0ne, Pixabay

Raziskovalci na univerzi Aalto na Finskem so poskušali natančno ugotoviti, v kakšni meri bi morala biti lokalna samooskrba razvita oziroma kolikšen odstotek prebivalstva bi se lahko ustrezno hranil z lokalno pridelave poljščin. Osredotočili so se na šest ključnih skupin pridelkov za prehrano ljudi: prava žita (pšenica, ječmen, rž), riž, koruza, tropska zrna (proso, sirek), tropske korenine in stročnice.

Lokalna samooskrba v svetovnem merilu zaostaja

V študiji, ki so jo izvedli v sodelovanju s Kalifornijsko univerzo, Avstralsko nacionalno univerzo in Univerzo v Göttingenu, je bil uporabljen optimizacijski model, ki temelji na »živiliščih«. Se pravi območja, kjer je lokalna samooskrba razvita, a so prisotne notranje odvisnosti.

Z uporabo tega modela so raziskovalci izračunali potencialno najmanjšo razdaljo med proizvodnjo in porabo hrane. Raziskovalci so ugotovili, da je imelo 27 % svetovnega prebivalstva dostop do pravih žitnih zrn v radiju manj kot 100 km. Pri tropskih žitih je bil ta delež 22 %, 28 % riža in 27 % stročnic. Kar zadeva koruze in tropske korenine je bil delež le 11-16 %.

Ugotovitve so na splošno pokazale, da lahko lokalna samooskrba s pridelavo rastlin (v krogu 100 km) prehrani manj kot tretjino (11–28 %) prebivalstva. Za 26–64 % prebivalstva je ta razdalja večja od 1000 km.

Je lokalna samooskrba najboljša izbira?

Stalna kriza covida-19, ki je povzročila motnje v svetovnih prehranjevalnih verigah, poudarja pomen, ki ga ima lokalna samooskrba. Preusmeritev na decentralizirane živilske sisteme bi verjetno prinesla okoljske koristi, kot so zmanjšanje živilskih odpadkov in manj emisij toplogrednih plinov, vendar raziskovalci nakazujejo, da zanašanje na povsem domačo proizvodnjo predstavlja velike izzive.

Takšna odvisnost bi bila po mnenju strokovnjakov »problematična za številne države«. Namreč trenutno 80 % svetovnega prebivalstva živi v državah, ki so do neke mere odvisne od uvožene hrane. Poleg tega obstajajo študije, ki kažejo, da je trgovina z živili bistvenega pomena za zagotovitev ustreznega dostopa do hranil. Prav tako bi lahko lokalna samooskrba privedla do velikih izgub v učinkovitosti proizvodnje, če bi se proizvodnja preusmerila na področja, ki za določena živila niso primerna – trgovina s hrano na svetovni ravni pomeni učinkovitejšo rabo virov.

Živilski sistem, ki se opira izključno na lokalno proizvodnjo bi bil »izjemno občutljiv« na lokalne motnje, poročajo raziskovalci. Povsem lokalna samooskrba bi lahko živilski sistem ohromila z incidenti, kot je izguba letine zaradi suše. Poleg tega potrošniki uživajo raznoliko prehrano, vključno z živili, ki izvirajo iz oddaljenih regij.

Lokalna samooskrba ima v kombinaciji s trgovinskim sistemom številne koristi.
Lokalna samooskrba ima v kombinaciji s trgovinskim sistemom številne koristi.
Vir slike: Elastic Compute Farm, Pixabay

Raziskovalci so mnenja, da je malo verjetno, da bi povsem lokalna samooskrba privedla do večjih sprememb. Potencialna sprememba pa bi lahko bil premik k bolj sezonski prehrani, kjer bi bile medletne spremembe v prehrani bistvenejše.

Kaj pa lokalna samooskrba med svetovno pandemijo?

Glede na potencialne dolgoročne trgovinske omejitve, ki jih je povzročil izbruh koronavirusa, se strokovnjaki strinjajo, da ima lokalna samooskrba z domačo proizvodnjo v kombinaciji z delujočim trgovinskim sistemom velike koristi.

Trenutne prekinitve v oskrbovalnih verigah med krizo so predvsem povezane z logističnimi izzivi. Ti so povezani z zaprtjem meja in množičnimi karantenami, skupaj z motnjami v dobavni verigi in trgovini.

Čeprav ima lokalna samooskrba s hrano glavno vlogo pri zmanjševanju ranljivosti, strokovnjaki zatrjujejo, da je kratkoročno zmogljivost shranjevanja hrane morda bolj pomembna, saj je proizvodnja hrane na mnogih področjih po vsem svetu zelo sezonska.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice