Naprej na vsebino

Pravljice so zaradi univerzalnih modrosti in resnic brezčasne

Si zamišljate, da zvečer sedite ob topli peči in poslušate živo pripovedovanje ene od ljudskih pripovedk, pravljic, legend ali bajk, namesto da v vas govorijo ljudje iz ekranov vseh vrst? Kaj nam lahko tisočletja stara pravljica pove za današnji čas? Vse! Ker v sebi nosi univerzalne življenjske modrosti in sporočila. In ob pravem pripovedovalcu, kot so bili včasih poleg dedkov in babic »uradni« vaški pravljičarji, bi bil to pravi umetniški dogodek!

Tako je človeštvo vsega sveta ustvarjalno preživljalo čas skozi tisočletja, prek starejših rodov je podajalo po različnih poteh naprej najgloblja spoznanja, izkušnje, modrosti in vrednote, da so v novih rodovih živeli naprej. To življenjsko bogastvo je strnjeno v zakladnici ljudskega slovstva, ki se je ustno prenašalo. Posebej pravljice, ki so ena najstarejših oblik besedne umetnosti, na duhovit in domišljijsko bogat način podajajo življenjske resnice in so resnično nepogrešljiv gradnik vrednotnega sistema, še posebej otrok, kot ugotavlja dandanes razvojna psihologija, in pa tudi odraslih, namenjene so vsem in so brezčasne.

Preberite tudi:

Zgodba za lahko noč: Živalske zgodbe – Lumpi

Zgodba za lahko noč: Božična pesem

Zgodba za lahko noč: »Lišček in njegov oreh«

Znana je izjava pesnika Friedricha Schillerja o tem: »Globlji pomen je v pravljici mojega otroštva kot pa v resnici, ki jo uči življenje!«

Kaj sploh je pravljica?

Pravljica je umetniška zvrst, ki svojo preprosto zgodbo hudomušno, duhovito, včasih zavito postavi v popolnoma domišljijski svet, nič v pravljici ni resnično – gre za izmišljene pravljične like, junake, predmete in simbole, kot so palčki, vile, zmaji, čarovnice, steklene gore, za nedoločen kraj in čas.

Ta domišljijskost odpira nove dimenzije, kjer ni omejitev, preprek, vse je mogoče in dobro zmaga, če se tako odločimo in to izberemo. To je duhovno izročilo pravljic. Napuh, grabežljivost, zahrbtnost in kar je še takih nečednih lastnosti, se prek neverjetnih dogodkov in ob pomoči pravljičnih likov ali živali vedno kaznuje, dobro pa je zmeraj poplačano. S tem izročilo pravljic vzdržuje znotraj socialnega kroga ravnovesje, vzgaja, bogati in prizemljuje.

Pravljice to podajajo na različne načine in v najširšem pomenu ločimo tri vrste pravljic: čudežne – junaka rešujejo nenavadne moči in mu pomagajo do rešitve; realistične – v njih je pomembna junakova zvitost, iznajdljivost; živalske: v njih nastopajo živali in imajo človeške lastnosti (lisica, jež, volk, medved, zajec, kača).

Posebno mesto imajo pravljična števila: tri, sedem, devet, deset, dvanajst.

Posebno mesto imajo pravljična števila: tri, sedem, devet, deset, dvanajst.
Posebno mesto imajo pravljična števila: tri, sedem, devet, deset, dvanajst.
Vir slike: Radio prvi

Pravljice bogatijo otroški svet

Otrokom pomagajo pravljice s svojimi sporočili graditi pogled na svet, mu omogočajo bogato čustveno doživljanje, neomejeno domišljijo, duhovno svobodo, veselje do življenja, podajajo smiselnost – in vse to otrok potrebuje tudi (ali pa še posebej) v tem s tehnologijo zasičenim časom. Razvojna psihologija ugotavlja, da se pravljice dotaknejo otroka na vseh ravneh – na socialni, čustveni, intelektualni in moralni ter ga bogatijo.

Ko sočustvuje z Desetnico ali s kakim drugim likom, sprošča tudi svojo napetost in stiske, ker vidi, da se drugi prav tako srečujejo s težavami v socialnem okolju in jih rešujejo. Ko pravljični junak premaguje težave, se otrok počuti opogumljenega in pripravljenega soočiti se z njimi tudi sam. Pravljice torej na otroke delujejo psihoterapevtsko, poleg tega pa skozi vsa čustvena doživljanja občutijo katarzo.

Pravljice so se porajale že v davnini – Pepelka je stara že tisočletja  

Pravljice človeka spremljajo od davnine, ustvarja jih že tisočletja in jih širi od ust do ust, a ne le po posameznem ozkem območju, ampak se je hkrati s selitvami ljudi ta ljudski zaklad selil z njimi in tako je prav zanimivo, kje vse najdemo podobne različice posameznih pravljic, ki so se ljudi posebej dotaknile.

Nekatere pravljice, ki jih pripovedujemo danes, so poznali že v antični Grčiji, starodavnem Egiptu in Indiji. Različico znane pravljice o Janku in Metki so na primer našli celo na Karibskih otokih, Pepelka pa se že tisočletja prenaša po vseh celinah sveta. Najprej so pravljice začeli zapisovali v Egiptu in v arabskem svetu – vsi poznamo  duhovite in domišljijsko bogate pripovedi spretne Šeherezade iz Tisoč in ene noči, katerih zapis so v Evropo prenesli v 18. stoletju.

Prav ta zapis je takrat Evropejce spodbudil, da so začeli odkrivati čare ljudskih pravljic in jih načrtno zbirati ter zapisovati. Pot so jim tlakovali z zapisi že Benečani in pa Francoz Charles Perrault, ki je ob koncu 17. stoletja pravljice uvedel celo v francoske salone in je bil prvi, ki je zapisal pravljice, kot so Rdeča kapica, Trnjulčica in Pepelka.

Pravi razmah pa so pravljice v Evropi doživele s prihodom bratov Jakoba in Wilhelma Grimm na pravljično sceno. Leta 1812 sta izdala zbirko Otroške in hišne pravljice in z njimi spremenila tok zgodovine ustnega slovstva.

Kaj pa nastanek slovenske pravljice?

 Pri nas se kažejo prvi pravljični motivi kot deli fresk v cerkvah v 10. stoletju. Raznoliko slovensko ljudsko prozo je po zvrsteh razločil že Primož Trubar, veliko pa sta jih zbrala in zapisala Janez Svetokriški in pa Janez Vajkard Valvazor v Slavi Vojvodine Kranjske. Naš prvi zbiralec ljudskega gradiva je bil Matevž Ravnikar, v 19. stoletju pa se je podobno kot v Evropi tudi pri nas začelo ljudsko slovstvo načrtneje zapisovati.

Matija Valjavec, Janez Trdina, Majar-Ziljski, Fran Levstik in drugi so ljudsko gradivo objavljali v vseh tedanjih občilih – Novicah, Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu, Slovenski bčeli in drugih. 20. stoletje je prineslo knjižice z ljudskimi pesmimi in tudi prozo, izšlo je tudi več zbirk ljudskih pravljic: Slovenske ljudske pripovedi, Slovenske pravljice, Slovenske narodne pravljice, Babica pripoveduje, Zlata ptica in številne druge.

Veliko gradiva je še zbranega in čaka na uredniško roko današnjih urejevalcev te naše dediščine: Moniko Kropej, Mileno Milevo Blažič, Barbaro Ivančič. Eni najvidnejših zbiralcev in zapisovalcev našega kulturnega bogastva so bili Fran Milčinski, dr. Ivan Grafenauer in dr. Milko Matičetov, etnolog, ki je zbral več tisoč ljudskih pravljic in povedk, predvsem z obrobja slovenskega ozemlja, iz Rezije in Beneške Slovenije – kaj bi brez njegovih Zverinic iz Rezije?

Kralj Matjaž je slovenska pravljica z globokim sporočilom. Le kdaj se bo Matjažu brata devetkrat zavila okoli mize?
Kralj Matjaž je slovenska pravljica z globokim sporočilom. Le kdaj se bo Matjažu brata devetkrat zavila okoli mize?
Vir slike: Splet

Kralj Matjaž je jedro našega naroda za vse čase

Pravljični junaki so izmišljeni, niso vzeti iz resničnega sveta, pri nas pa je ena izjema: kralj Matjaž. Zgodovinski Matija Korvin iz časa kmečkih puntov se je s svojo hrabrostjo, neomahljivostjo, pravim bojnim zagonom v zahtevah za pravice malih ljudi in z uspehi tako zasidral v slovensko srce, da je poleg zgodovinske osebnosti prerasel v pravljičnega junaka.

Nekatere podobe iz izročila so tako močne, da prebijejo vse ustaljene vzorce, in vsaka zgodovinska doba najde v njih izvor moči za svoj čas. Kralj Matjaž je nedvomno tak lik. Brez njega ni naših zbirk pravljic in iz njegove srži zajemajo naši najvidnejši pesniki in pisatelji – Prešeren, Cankar, Župančič, njegovo poslanstvo pa se ne konča niti z današnjim dnem. Kot pravi dr. Milko Matičetov, so take močne podobe iz preteklosti, kot je kralj Matjaž, »kvintesenca stoletij«.

Pisatelj Miroslav Malovrh je v povesti Kralj Matjaž to izrekel takole: »Kralj Matjaž je slovenska duša, ki spi stoletja v gori. Mi vsi smo vojščaki kralja Matjaža …Če se dvigne ta vojska, se odpre Sveta gora in svoboden bo kmetski stan. Naša usoda je v naših lastnih rokah …«   

Zapisovalci so naredili veliko delo, a so včasih porušili izvirnost  

Zapisati pravljico ali pripoved, bajko, mit včasih ni preprosto, sploh, ker jo morda več pripovedovalcev pove vsak po svoje. A ko je kak zapisovalec hotel izvirni ljudski pravljici dati bolj literarizirano obliko in jo je malo dopolnil, ji kaj dodal in kaj odvzel, je s tem tvegal, da jo je porušil, ji spremenil bistvo in njen namen.

Ampak vsaka doba je imela svoj pogled na ljudsko slovstvo, in kot danes želimo čim izvirnejše zapise, so v 19. in 20. stoletju želeli te »preproste« povedke malo povzdigniti in jim dati knjižno obliko. To je za tisti čas razumljivo in njihovo delo je ne glede na to cenjeno in ima neprecenljiv pomen. Perrault je tako pravljice prilagodil salonskemu občinstvu, brata Grimm pa meščanstvu. Kot je na njune posege opozorilo nemško narodopisje, sta na primer rada dodajala vmesne vložke ali razlage ali pa uvodni del k pravljicam, kar je nenavadno, ker pravljic se ne razlaga, to je prepuščeno domišljiji in presoji vsakega posebej.

Grimmove pravljice so drugačne, kot smo jih zapisali v slovenski zgodovini.
Grimmove pravljice so drugačne, kot smo jih zapisali v slovenski zgodovini.
Vir slike: Hvaležni medved, Babica pripoveduje, Ančka Gošnik Godec

Živim in neživim likom sta pripisovala čustva, česar v izvirnih pravljicah ni, skozi pravljične junake dodaja tem občutke vsak sam. Sta pa ustvarila tip pravljic, ki je bil stoletje zgled za »izvirno ljudske« pravljice. Tudi drugi zapisovalci so prilagajali zapise, tudi naši, prav tako Srb Vuk Karadžić. A jim danes lahko izrečemo vse priznanje za njihov prispevek. Najlepšo oznako za pristno ljudsko pravljico je podal dr. Milko Matičetov: »Tu mislim na pravljico, kakor živi med ljudstvom in za ljudstvo, ne utesnjena v konvencionalne oblikovne kalupe, ne salonsko zlikana in počesana, a preprosta, sveža, včasih trda, ostra, skoraj groba, večkrat pa duhovita, prožna kakor gorski potok in lepa kot divja roža.«   

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice