Kmetje in osamosvajanje Slovenije

Ne želim, da naslednje vrstice berete z očmi zgodovine (kaj pa sploh je zgodovina – kar je zapisano v pisni obliki, že ne). Ta prispevek je poklon ljudem, ki so osamosvojili Slovenijo in jo spremenili iz enopartijske socialistične republike v demokratično državo.

Porečete, da smo to naredili vsi Slovenci. Ja, do neke mere je res, še bolj res pa je, da smo si to takrat vsi želeli. Dovolj poguma za to pa so/smo na začetku imeli samo nekateri.  

Velika večina njih so bili le kmetje, nekaj obrtnikov in nekaj razumnikov. Dejavnosti drugih Slovencev so bile, vsaj na začetku teh dogodkov, v zakrneli obliki.

Preberite tudi:

Trideset let od usodnega »da« za Slovenijo

30 let končno svobodni, a ujetniki zamer preteklega režima

Osamosvojitev ni preteklost

Kmetje so imeli največ poguma, da so stopili na pot slovenske osamosvojitve

Zakaj kmetje? Zato, ker so bili najbolj preganjani po drugi svetovni vojni, ker so naravni sovražniki vseh enostrankarskih ureditev. Zato, ker so kljub skrajnemu zapostavljanju obdržali resnicoljubnost, vero v boljši jutri, upanje v pošteno delo in še marsikaj tega.

Zato, ker niso imeli kaj posebnega izgubiti. Zemljo jim je komunistična partija pobrala kmalu po svobodi. V istem času jim je pobila veliko sinov, saj so povojni poboji zahtevali največ življenj med mladimi kmeti (da o medvojnih pobojih tu ne govorimo).

Zaradi strahu, da bodo izgubili oblast. Kmetijska zemlja je osnova narodnega obstoja. Tudi to so vedeli ti »malo butasti« kmetje, ko so osamosvajali Slovenijo in uvajali vladavino večine, kot je povedal dr. Franc Zagožen malo pred svojo smrtjo.

To so vedeli tudi italijanski fašisti, ki so med največjo gospodarsko krizo 20. stoletja hoteli uničiti Slovence na Primorskem. Izmed njihovih 16-ih tez o uničenju Slovencev na Primorskem se jih je kar 12 nanašalo na kmetijsko zemljo. Ali to vedo današnji vodilni politiki v Sloveniji?

Voditelji gibanja za osamosvojitev so dobro organizirali sodelavce in somišljenike

Pojdimo lepo po vrsti. Ne bomo začeli pri Etruščanih, ki so bili predniki Venetov, le-ti pa predniki karantanske države, s tem karantanskega prava in Slovencev. O tem so mnenja zelo deljena, čeprav nihče ne dvomi, da je žezlo oblasti karantanskemu knezu na knežjem kamnu izročil prvi med kmeti – Slovenec Slovencu.

Začnimo tam, kjer se mi starci še, po lastnih doživetjih, spominjamo dogodkov. Ivan Oman je že v letu 1986 pripravljal svoje somišljenike. Dr. Franc Zagožen se je istega leta na znanstveno-tehnološkem posvetu na Brdu pri Kranju javno uprl predstavnikom neomejene oblasti. Ivan Pučnik kot politični genij je vse svoje življenje načrtoval upor proti tej pokvarjeni oblasti nekoč poštenih borcev za svobodo, itak.

Priključili so se jim mnogi kmetje in somišljeniki ter jih podprli v njihovih prizadevanjih. Dr. Emil Erjavec kot mlad razumnik, dr. Marija Markeš pri ZSMS kot zelo pametna tajnica in Marjan Podobnik kot neustavljiv politični zanesenjak so organizirali mlade in tudi malo manj mlade ljudi po nasvetih stare skupine.

Seveda je bilo še nešteto drugih in seveda je bila ta združba dobro organizirana na krajevni ravni, a vodenje je občutljiv postopek, ki pripelje ali pa ne pripelje do dobrih izidov.

Na taboru SKZ v Vipolžah so zborovalcem za dve uri vzeli elektriko ravno v času nagovorov

12. 5. 1988 so njihova/naša skupna prizadevanja v Unionski dvorani pripeljala do ustanovitve Slovenske kmečke zveze (SKZ). Po ustanovitvi Občinskih odborov SKZ in posledično Glavnega odbora SKZ, ki se nas ga je udeleževalo 20 do 30 ljudi nekajkrat letno, je 14. 5. 1989 SKZ organizirala vseslovenski Tabor v Vipolžah (grafično podobo tabora je na podlagi 120 let stare predloge tabora v Brdih oblikovala skupina Novi kolektivizem) – na grajskem dvorišču Vile Vipolže. Tam se je množično podpisovala Majniška deklaracija, kar nekaj oporečnikov je izpeljalo odlično okroglo mizo in po tradiciji taborov so bile postavljene zahteve tega prvega tabora SKZ – pet njih po številu.

Prva se je glasila: Zato bomo tudi tokrat zahtevali enake politične pravice za vsakogar in za vse, svobodne volitve in suvereno slovensko državo. Celo Delo je dogodek objavilo na prvi strani (sicer je zmanjšalo število udeležencev na polovico, na 5000 ljudi), kljub temu da so nam za dve uri vzeli elektriko ravno v času nagovorov udeležencem.

Kdo nam je nagajal? Vsekakor SDV, naslednica OZNE-UDBE (ustanovitev 13. 5. 1944 – zanimivo zaporedje treh majskih dogodkov v treh zaporednih majskih dneh: 12., 13. in 14. maj). S tem 1. taborom SKZ se je nadaljevalo in uspešno zaključevalo stoletno prizadevanje Slovencev za novo samostojno državo.

Na taboru so poudarili, da je lahko le družinska kmetija temelj kmetijskega gospodarstva in narodnega obstoja

Sledile so druge stranke (ki jih je resno pomagala ustanavljati SKZ), sledil je proces JBTZ, sledil je Demos, kjer je SKZ imela večino in najbolj izpostavljena mesta, sledil je referendum o osamosvojitvi, sledile so svobodne volitve, vojna za Slovenijo in priznanje te male države v Evropi.

Ko smo dobili svojo državo, smo začeli. Prestrukturiranje proizvodnje z vidika racionalnega izkoriščanja proizvodnih danosti in pocenitve proizvodnje hrane in surovin v skladu z zgoraj omenjenim referatom dr. Franca Zagožna oziroma v skladu z drugo zahtevo 1. tabora SKZ: Vnovič smo skupaj poudarili, da je lahko le družinska kmetija temelj umnega kmetijskega gospodarstva pa tudi narodnega obstoja.

Na začetku je dobro kazalo, takoj je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, zakon o zadrugah in oblikovane so bile manjše občine. Gospodarski razvoj družinskih vinogradniško-vinarskih kmetij v Brdih in njihov odnos do sonaravne pridelave je bil eden večjih uspehov Briške podružnice SKZ. Malo kasneje je bil za silo urejen socialni položaj slovenskih kmetij.

Politiko so naprej vodili stari, za kmete se je bolj malo izboljšalo

A le malo časa je preteklo do takrat, ko smo spoznali, da zadeve za kmete vendarle ne gredo na bolje. Mlečni štrajk in zapiranje državnih meja sta navidezno kazala na pomikanje stvari k boljšemu stanju v kmetijstvu. A le malo časa, kot smo že zapisali.

Zakon o družinski kmetiji ni zagledal luči sveta, ključni zakon za ureditev pravnega, socialnega in gospodarskega položaja kmetij. Zadruge niso imele in še vedno nimajo nobenih davčnih olajšav. Ugled kmetov v družbi je padal. Lustracija ni bila izvedena, stare sile so se otresle strahu (zopet strah) in s svojo pretkano politiko uspele zadržati vpliv na Slovence.

Njihova manipulacija javnega mnenja je bila za v politične učbenike. Problem: politika je umazana zadeva (za rešitev pa niso povedali, a so jo izvedli: kar nam pustite politiko, jo bomo že mi peljali naprej).

Zbornica ni odigrala svoje vloge urejanja medsebojnih odnosov med kmeti, vstop v Evropsko zvezo je prinesel nekaj več denarja, a še več papirne vojne in poostrenih nadzorov, ki žalijo poštene kmete. V Otomanskem cesarstvu je kmet prosilec, v Britanskem imperiju je kmet upravičenec. Kako majhna razlika, kajne?

V Vipolžah so organizirali okrogle mize, podprli so turizem na kmetijah

Pojdimo še malo nazaj, v Brda. Čez zimo smo, večinoma v takrat še zanemarjeni vili Vipolže, prirejali okrogle mize. Pet let, preden jih je organiziral Borut Pahor. On s podporo igralnic v HIT-u, mi neodvisno od katerega koli sponzorja. Tam smo razpredali o kmetijstvu v Brdih, vinogradništvu in trženju vina, o varovanju okolja in možnih poteh razvoja turizma.

Vsako zimo je ob koncu okrogle mize spregovoril spiritual v ljubljanskem Bogoslovnem semenišču Jožko Benedetič. Njegova prva okrogla miza konec zime 1989/1990 je nosila naslov Politika je odgovorno reševanje javnih zadev – kot razjasnitev prej omenjene komunistične manipulacije.

Njegove tri okrogle mize je vsako leto poslušalo okoli 200 ljudi, dokler ga niso povozili v Rimu na prehodu za pešce. Ne vem, zakaj me to spominja na klasične umore, ki jih je UDBA izvajala v tujini. Podprli smo družinski turizem, saj je veliko kmetij imelo kakšno prosto sobo, ki jo je lahko namenilo turistom.

Turisti so lahko imeli obroke v okviru gostiteljske, kmečke družine ali v domačih gostilnah. Lahko so pomagali pri kmečkih opravilih ali občudovali lepote Brd, in ko so odhajali, so lahko s seboj odnesli briške pridelke. Neposredna prodaja kmetijskih pridelkov je bila s tem dolgoročno zagotovljena, saj so se isti obiskovalci vračali vsako leto.

V Brdih so se zavzemali za ohranjanje čistega okolja, lokalni časopis pa je kmalu nehal objavljati njihove prispevke

Za to nam je čestital grof iz Južne Tirolske, ki nas je med obiskom poleti 1991 spraševal, kako smo izpeljali osamosvojitev – da jo izpeljejo še južni Tirolci. Zavzemali smo se za ohranjanje okolja. Tako smo v Primorskih novicah prvi objavili primer zastrupljanja delavcev v tovarni Anhovo z azbestom. Bolj natančno: so nam objavili v Primorskih novicah.

Po dveh ali treh člankih nam niso nikoli več nič objavili, češ da ne znamo pisati. Izvedeli smo, da to ni bilo res, ampak so novinarji dobili izrecen ukaz, da Briški podružnici SKZ ne smejo objavljati člankov. Kot okoljski problem smo videli tudi monokulturo v Brdih in smo oživili prirejo oljk.

Po 50 letih smo ponovno povezali goriške in Beneške Slovence, ki jih je državna meja ločila po drugi svetovni vojni. Organizirali smo Gradnikove večere v zahvalo za njegov ogromni prispevek h kulturi Brd. Za Brda je Taras Kermauner napisal esej Gradnikova pot k Bogu. Ilustracije je prispeval Peter Abram.

Obveščevalci SDV so jim grozili, a vodilni v SKZ v Brdih so premagali strah; izpostavljene so bile tudi njihove družine

Francu Mužiču (ima kot edini župan v Sloveniji vseh sedem mandatov) smo kljub njegovi preusmeritvi v liberalno stranko pomagali voditi Občino Brda, saj je le-ta bila izključno naš projekt.

Vila Vipolže, obnova vasi Šmartno, nov vodovod, obrtna cona – to so vse bile točke naših programov. Obveščevalci SDV-ja so nam grozili s smrtjo, njihovi pomagači so po gostilnah sejali razdor med zadružniki in zasebnimi kmeti, češ da SKZ podpira samo slednje. To nas je spravilo na rob političnega prostora v Brdih.

Bolj resno vprašanje Brd pa je prodaja kmetijske zemlje našim italijanskim sosedom.

Torej, kmetje in kmetijski strokovnjaki smo odločilno prispevali k dogodkom med letoma 1988 in 1991. Nismo verjeli, da se bodo tako korenite spremembe zgodile tako hitro. Slovenci so nam zaupali, mi se nismo bali. Bali se nismo zato, ker smo vedeli, da te priložnosti ne smemo izgubiti.

Na Primorskem so naše nonote preganjali enostrankarski fašisti, naše očete enostrankarski komunisti, mi smo premagali strah in pri tem preveč izpostavili svoje družine. Naši otroci in naši vnuki imajo priložnost zaživeti v svoji državi pod svojo skupščino – če smo/so se iz zgodovine kaj naučili. Če smo se naučili premagati strah.