Evropsko računsko sodišče je peta institucija Evropske unije, ki je bila ustanovljena leta 1975. Poslanstvo Evropskega računskega sodišča je izboljšanje finančnega vodenja Evropske unije, ponudba visokokakovostnih storitev, ki odražajo razvoj EU in alternirajoče potrebe novih in starih držav članic.
Evropsko računsko sodišče je nastalo v obdobju Evropske skupnosti – predhodnice Evropske unije – in njenega prizadevanja za demokratično odgovornost do prebivalcev držav članic. Poglavitni inovaciji, ki sta sledili, sta bili povečanje pristojnosti Evropskega parlamenta pri nadzoru proračuna evropske skupnosti, parlament pa se je pričel financirati iz sredstev skupnosti.
Preberite tudi:
Vir slike: Mc-celje.si
Zato je Skupnost opazila vse očitnejšo potrebo po neodvisnem zunanjem revizorju, ki bo parlamentu in svetu lajšal demokratični nadzor nad financami. Evropska skupnost je bila ustanovljena leta 1958, istega leta pa tudi manjši revizijski odbor, ki je do leta 1975 postajal čedalje manj dorasel razvijajoči se skupnosti, niti ni imel potrebnih pooblastil ali sredstev, da bi uspešno zagotavljal primerno revizijo večajočega se proračuna.
Ustanovitev računskega sodišča je bila izvršena z Bruseljsko pogodbo, katere korenine segajo v leto 1975, a o njegovi formalni postavitvi lahko govorimo šele po 18. oktobru 1977. Obdobje med letoma 1975 in 1977 še ni poznalo Evropskega računskega sodišča kot uradne institucije, temveč le namesto njega obstoječi zunanji organ z namenom revizije financ Evropske skupnosti. Prva seja Računskega sodišča je potekala v oktobru 1977, sodišče pa je nadomestilo dva ločena organa z revizijsko funkcijo: tistega, ki se je ukvarjal s financami Evropske gospodarske skupnosti in Euratoma ter tistega, ki je nadzoroval Evropsko skupnost za premog in jeklo.
Maastrichtska pogodba iz leta 1993 je Sodišču prinesla določeni pravni status; z njo je sodišče postalo peta ustanova, do nastanka evropskih skupnosti pa tudi prva nova institucija. Tako je pridobilo veliko moči, med njimi tudi pravico do vlaganja tožb pri Evropskem sodišču. Njegovo opravljanje revizije je smelo potekati le v okviru prvega stebra EU (nad evropskimi skupnostmi), a z Amsterdamsko pogodbo mu je leta 1999 pripadla polna nadzorna oblast nad financami Evropske unije. Niška pogodba iz leta 2003 je v Evropskem računskem sodišču uveljavila načelo enega člana iz vsake države članice, Lizbonska pogodba pa je ponovno potrdila poslanstvo sodišča in njegov status institucije EU v letu 2009. Tudi način upravljanja in preverjanja sredstev EU je bil adaptiran tako, da so bila proračunska pooblastila Evropskega parlamenta okrepljena, odgovornost držav članic za izvrševanje proračuna pa poudarjena.
Vir slike: Insidegnss.com
Struktura sodišča se je spreminjala v skladu s sprejetjem raznovrstnih pogodb. 1977. leta je bilo sestavljeno iz devetih članov in sto dvajsetih uslužbencev, danes pa ima 27 članov v petih senatih in okrog 900 strokovnih in administrativnih uslužbencev, ki prihajajo iz vseh držav članic EU. Velikost sodišča pa je bila predmet mnogih kritik, namreč izkazalo se je, da številno članstvo predstavlja problem za doseganje soglasij, število poročil Sodišča pa je od leta 2007 močno upadlo. Zvrstilo se je precej predlogov za zmanjšanje števila članov sodišča in za njegovo reorganizacijo, a Evropska ustava in Lizbonska pogodba tega problema nista odpravili, niti na zahtevo bivših članov sodišča in poslancev Evropskega parlamenta.
Kljub svojemu imenu, ki je v tem pogledu hitro zavajajoče, sodišče nima sodnih funkcij, temveč predstavlja profesionalno zunanjo preiskovalno revizijsko agencijo. Njegova glavna naloga je zagotavljanje zunanjega pregleda (ne)pravilnosti v izvajanju proračuna Evropske unije z namenom izogibanja nezakonitega porabljanja in neefektivnega upravljanja z evropskimi sredstvi. Sodišče preverja dokumentacijo vseh oseb, ki so zadolžene za upravljanje s prihodni ali odhodki Unije. Od Sodišča je pričakovano, da predloži morebitne nepravilnosti državam članicam ali institucijam, in da izdaja letna in izredna poročila o organih in problemih, s katerimi ima opravka. Njegovi zaključki predstavljajo temelje za odločanje v Evropski komisiji, pri svoji vlogi pa mora ostati neodvisno, a povezano z ostalimi institucijami. Po pregledu letnega poročila se Evropski parlament odloči za sprejetje ali zavrnitev načrta proračuna Komisije za tekoče leto.
