Naprej na vsebino

Lahko zaposleni še upajo na pokojnino?

Slovenci se zelo radi pohvalimo, da smo napredni ter, da sodimo med narode, ki gredo v korak s časom. Res je, da o tem veliko govorimo, vprašanje pa je, če to kažemo tudi z dejanji. Ena izmed stvari pri kateri smo Slovenci zelo konservativni je obstoječi pokojninski sistem. Kljub temu, da ta sistem prinaša vedno nižje pokojnine, še vedno vztrajamo pri njem.

Preberite tudi:

Pomoč starejšim, ki živijo na robu revščine ali pa v njej

Bonbončki in dejstva o državni pokojnini

Je pokojninski sistem protizakonit in protiustaven?

Naš pokojninski sistem temelji na medgeneracijski solidarnosti

Zakaj naš pokojninski sistem nima prihodnosti? Zaposleni, ki vplačujejo v pokojninsko blagajno sredstev ne vplačujejo zase, ampak za tiste, ki že prejemajo pokojnino. Gre za t. i. solidarnostni sistem, kjer generacija, ki polni pokojninsko blagajno živi v upanju, da bo v času upokojitve in skozi celotno pokojninsko dobo sredstva za njih vplačevala takratna delovno aktivna generacija.

Obstoječi sistem je dobro deloval do leta 2000, ko je ZPIZ začel z nižanjem pokojnin in s podaljševanjem delovne dobe. Tako smo danes doživeli že več pokojninskih reform, kjer so praviloma znižali odmerni odstotek za pokojnino in potrebno delovno dobo za upokojitev.

Pokojninske reforme so posledica vedno večjega neravnovesja med zaposlenimi in upokojenimi.
Pokojninske reforme so posledica vedno večjega neravnovesja med zaposlenimi in upokojenimi.
Vir slike: Pixabay

Vedno večje je neravnovesje med zaposlenimi in upokojenimi

Pokojninske reforme so posledica vedno večjega neravnovesja med zaposlenimi in upokojenimi. Sistem je lahko nemoteno deloval dokler je bilo toliko zaposlenih, da so lahko vzdrževali primeren standard upokojencev. Hkrati pa je delovalo tako dolgo, dokler se ni začela zviševati starost na novo zaposlenih državljanov.

Še 30 let nazaj so se mnogi zaposlili po končani osnovni šoli, kar je pomenilo, da mu je začela teči delovna doba pri 15 letih. Zato ni bilo tudi nobenih težav, če so se ti upokojili pri 55 letih. Ženske so se lahko upokojile celo po 35 let delovne dobe. V manjšini so bili tisti, ki so se zaposlili šele po 25 letu starosti.

Danes je zadeva obratna, saj so v veliki manjšini tisti, ki se prvič zaposlijo pred 30 ali celo več letom starosti. Preprosta matematika govori, da bi potem tisti, ki se je zaposlil pri 30 letih moral delati do 70 leta, da bi lahko bil med tistimi, ki vzdržuje ravnovesje med zaposlenimi in upokojenimi.

Nekatere stranke izkoriščajo upokojence za lastno politično preživetje

Zanimivo je, da je na račun našega pokojninskega sistema pridobila prostor v slovenski politiki stranka DeSUS, ki ima v srcu programa skrb za upokojence. Kljub temu da so sodelovali v vseh vladah, ki so sprejemale pokojninske reforme v smeri zniževanja pokojnin, jim ljudje na volitvah še vedno namenjajo dovolj glasov, ki jim omogočajo prisotnost v parlamentu.

Iz političnih nastopov je razvidno, da je upokojence kot svoje potencialne volivce začela nagovarjati tudi Stranka Alenke Bratušek, saj predvsem predsednica stranke, vztrajno, skoraj v vseh nastopih poudarja skrb za upokojence. Tako je predsednica in njena stranka prevzela taktiko DeSUS-a, s katero želi preprečiti skoraj zanesljiv izpad stranke iz parlamenta.

Zanimivo je, da je na račun našega pokojninskega sistema pridobila prostor v slovenski politiki stranka DeSUS, ki ima v srcu programa skrb za upokojence.
Zanimivo je, da je na račun našega pokojninskega sistema pridobila prostor v slovenski politiki stranka DeSUS, ki ima v srcu programa skrb za upokojence.
Vir slike: Pixabay

Zagotavlja 500 evrov dostojno preživetje v starosti?

Ob sedanjem pokojninskem sistemu znaša minimalna pokojnina ob izpolnjeni pokojninski dobi 40 let 581,05 evrov. To pomeni, da nekdo, ki se upokoji pri 65 letih, vendar nima 40 let delovne dobe prejema še nižjo pokojnino. Vprašanje je, če navedena pokojnina (da ne govorimo o najnižji, ki znaša celo 230 evrov) slovenskemu upokojencu sploh zagotavlja preživetje?

Marsikdo bo rekel, da upokojenci za preživetje ne potrebujejo toliko sredstev kakor mladi. Temu lahko pritrdimo, vendar le do točke, ko se začnejo zdravstvene težave. S starostjo nastanejo namreč tudi vse večja zdravstvena tveganja, kar v obstoječem sistemu zdravstvenega zavarovanja pomeni tudi vse več samoplačniških storitev.

Rešitev je v prevzeti osebni skrbi za lastno pokojnino

V kolikor bomo še naprej vztrajali na obstoječem pokojninskem sistemu, lahko z gotovostjo trdimo, da nas v prihodnosti čaka situacija, ko bomo imeli celotne generacije ljudi, ki bodo živeli pod pragom revščine. Čakanje, da se bo kaj samo po sebi spremenilo nima nobenega smisla, temveč je rešitev v tem, da delovno aktiven človek prevzame skrb za pokojninsko dobo v lastne roke.

Gre za sistem, ki ga prakticirajo zahodne države, npr. Kanada in ZDA, kjer je t. i. prvi pokojninski sistem, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti dopolnjen z 2. in 3. pokojninskim stebrom, kjer ima vsak zavarovanec svoj osebni varčevalni račun. V 2. steber se lahko vključijo zaposleni preko delodajalca, ki v celoti ali delno financira pokojninski načrt.

Pokojninski sistem nadgraditi z 2. in (ali) 3. pokojninskim stebrom

V to obliko pokojninskega varčevanja je pri nas vključenih vedno več podjetij in posameznikov. Pogoj za vključitev v 2. steber je obvezna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po končani varčevalni dobi se začne z izplačevanjem dosmrtne mesečne rente, glede na višino privarčevanih sredstev.

3. pokojninski steber predstavlja najbolj svoboden sistem, za katerega ni obvezna vključitev v zavarovanje preko ZPIZ-a. Vanj so lahko vključeni tudi nezaposleni. Gre za popolno samostojnost posameznika, ki lahko odloča praktično o vsem sam. Lahko odloča o višini mesečne premije, na varčevalni račun lahko polaga dodatne vsote, če želi, lahko varčevanje kadar koli zamrzne ali celo prekine.

V 3. stebru zavarovanec sam odloča o »usodi« svojega denarja

Bistvena razlika med 2. in 3. stebrom je v tem, da je v 2. stebru izključni cilj dodatna pokojnina, medtem ko lahko v 3. stebru kadarkoli ali tudi po koncu varčevalne dobe koristimo privarčevana sredstva v celoti. V tem primeru nismo upravičene do mesečne rente, ampak denar namenimo tja, kamor sami želimo.

Pri dodatnih pokojninskih zavarovanjih upravljalec, kar so zavarovalnice ali pokojninske družne, vlaga denar v različne naložbe, kot so npr. vrednostni papirji in delnice. Zavarovanec sam izbira vrsto naložbene politike. Pri tem gre za naložbene politike različnih tveganj, od zajamčene obrestne mere, do naložb, kjer zavarovanec sprejme nizko, zmerno ali visoko naložbeno tveganje.

Bistvena razlika med dodatnim in obveznim pokojninskim zavarovanjem je v tem, da pri dodatnem zavarovanju vplačujemo sami na svoj lastni račun in nismo odvisni ne od naravnega prirastka, ne od števila zaposlenih, niti od števila upokojencev. Skratka, tukaj odločamo popolnoma sami o svoji prihodnosti.

»Vsak zaposleni si sam piše sodbo za jesen svojega življenja.«
»Vsak zaposleni si sam piše sodbo za jesen svojega življenja.«
Vir slike: Pixabay

Zavarovanje za smrt in invalidnost

Ob tem ostaja še vprašanje smrti in invalidnosti. 3. steber pokojninskega zavarovanja nudi tudi produkte, kjer je zavarovana tudi naša smrt in invalidnost. Če umremo v času naše zavarovalne dobe, to je v času varčevanja, je do mesečne rente upravičen upravičenec, ki prejema rento do našega hipotetičnega 78. leta. Do izplačila rente lahko pride tudi, če bi vplačali samo eno premijo.

Drugi primer je naša invalidnost. V kolikor bi v času naše dobe vplačevanja postali delovno nezmožni, nastopi zavarovalni primer, kjer preneha obveznost vplačevanja premij in hkrati postanemo upravičeni do dodatne dosmrtne mesečne rente. V vseh primerih je višina rente odvisna od višine mesečne premije.

Človek lahko z lastno angažiranostjo vpliva na svojo pokojnino

Ob do sedaj zapisanem smo lahko spoznali, da predstavlja največje tveganje slepo zanašanje na pokojnino iz naslova ZPIZ-a. Poleg obveznega vplačevanja v pokojninsko blagajno je vsekakor nujno dodatno pokojninsko zavarovanje. Velika težava pri tem je slovenska mentaliteta, ki še ni izšla iz socializma in misli, da mora za vse poskrbeti država. V tem primeru si lahko sposodimo besede Ivana Cankarja, ki je v svojih Hlapcih zapisal: »Narod si bo pisal sodbo sam«. V prirejenih besedah lahko besede uporabimo tudi za naše življenje v pokojninski dobi: »Vsak zaposleni si sam piše sodbo za jesen svojega življenja«.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice