Naprej na vsebino

Otrok in knjiga

Kako otroku približati knjige in zakaj so zanj tako pomembne? Kaj je v knjigah takega, da jih otroci potrebujejo? Otroci odraščajo ob zgledih, učijo se od zgrajenih ljudi, ti jim kažejo pot. Tu nismo nič drugačni od živali, ki vse, kar imajo, prenašajo naprej, vsak mladič se uči od staršev in od vsega, kar ga obdaja, z vsem rase.

Otroci imajo v sebi široko čustvovanjsko paleto, gradijo svoj miselni svet – in pri tem morajo biti čim bolj svobodni! Več ko jim ponudimo zgledov vseh barv, prepričanj, nagnjenj, lažje najdejo te iste barve, prepričanja, ljubezni in sovraštva v sebi.

Preberite tudi:

Ali bo e-učbenik kmalu zamenjal tradicionalno knjigo?

Zakaj, kaj in na kak način brati – za bralce in nebralce

Praznik kulture v času kulturnega mrka

Z nosilci teh lastnosti v knjigah se poistovetijo tako kot z drugimi, živimi ljudmi, ki ga obdajajo. In ti knjižni liki prav tako vplivajo na njega. So kot prijatelji, kot ljudje, ki ga obkrožajo in s katerimi na neki način tudi živi. So del njegovega življenja in mu pomagajo, da se oblikuje v osebnost.

Ti liki imajo tudi kakšno napako, kak temen delček, delajo napake, otrok pa pri tem ugotavlja, da ni sam s temi zagatami in da se lahko sprejme v celoti, takšen, kot je. Vse to in še več mu lahko dajo knjige, ker s svojo duhovno žlahtnostjo in vrednotami kažejo pot ne samo otrokom, ampak vsemu človeštvu.  

Ob knjigah se otrok marsikdaj nasmeji in sprosti.
Ob knjigah se otrok marsikdaj nasmeji in sprosti.
Vir slike: Pixabay

Otroci so zaljubljeni v pravljice – zakaj pa ne tudi v knjige?

Enako kot se želi družiti z drugimi in ob njih podoživljati sebe in svet, enako se bo želel preizkušati in odkrivati nova spoznanja in nove, zanimive izkušnje in ljudi in svoje neodkrite delčke, ko bo prebiral knjige. Ta doživetja bo zmeraj želel in pogrešal, zmeraj znova se bo želel vračati k njim, knjige bodo del njegovega življenja.

Ampak samo, če … če bo imel priložnost, da se nauči iz knjig izluščiti to, za kar sploh so, čemur so namenjene. To pa je veščina tako kot vse drugo, česar se mora naučiti. Zato prihaja do preloma. Čisto vsi otroci so zaljubljeni v pravljice, želijo jih kar naprej, živijo v njih in z njimi – naenkrat pa je puf in je pri nekaterih otrocih tega konec.

Ko bi morali narediti korak naprej in nadaljevati ta tok, jih knjige nenadoma ne zanimajo več. Ker je za to potreben napor, premalo pa se jim je pokazalo, kakšna je nagrada zanj. Premalo je postaviti pred otroka vrhunsko knjigo in mu reči, naj jo prebere do naslednjega ponedeljka, ker bo takrat vprašan o njeni vsebini, pa še obnovo bo treba napisati.

Naučiti se mora priti do jedra, zlomiti lupino in se prebiti do sredice zemlje. Do bistva. Je v sklopu pouka čas za to? Če ga ni, so vse bralne značke in domača branja strel v prazno. In prav tako, če ni v izboru predpisanih del za osnovno šolo dovolj raznolikih knjig – kot so različni otroci.

Nabor mora biti širok in zajemati iz malo zabavnejše književnosti pa iz sodobne, nekaj mora biti ‘klasike’ – slovenske in svetovne, poučne, raziskovalne, avanturistične, filozofsko ‘zatežene’ – vsakega mora biti nekaj, da otroci med izborom najdejo svojo najljubšo tematiko, zvrst, to, kar potrebujejo zase.

Prav zato je sestavljanje izbora knjig za šolsko mladino zelo zahtevno delo, vse mora biti pretehtano, umerjeno in pravilno usmerjeno, drugače se bodo otroci namrdnili, obrnili stran od knjig in ne bodo hoteli brati. Nikomur niso všeč vse knjige tega sveta in tako tudi otrokom ne morejo biti všeč vse s seznama, ki so obvezno čtivo, zato bodo kakšno prebrali z veseljem in bodo motivirani, kakšno bodo pa bolj preleteli. Najbolj smiselno bi bilo, če bi si lahko otroci izmed ponujenih obveznih knjig vsaj del njih izbrali sami.

Doživljanje sveta skozi knjige obogati vsakdanji otrokov svet.
Doživljanje sveta skozi knjige obogati vsakdanji otrokov svet.
Vir slike: Pixabay

Kako prebiti kalupe »obveznega čtiva«?

Slovenska in svetovna književnost premoreta toliko bogatega mladinskega gradiva, da je pravzaprav nesmiselno otroke omejiti na te in te knjige in jim v celoti določiti, kaj naj berejo. To ni življenjsko. Obvezni kurikulum naj bo širok, bogat, tehtno sestavljen, naj se stalno dopolnjuje z novimi knjigami, zakaj pa ne – naj se prisluhne tudi temu, kar želijo otroci.

Zakaj bi jih ukalupljali? Naj se vsak otrok nauči poiskati, kar ga veseli brati, v čemer najde sebe, učitelj pa naj ga usmerja, vodi, mu odpira oči in nova obzorja. Saj zato so knjige – in ne za to, da pred uro prebereš kratko obnovo nekih dolgih »črev«, se je naučiš na pamet in dobiš dvojko. In si s knjigami opravil. Včasih za vedno.

Če pa so otroci nasprotno motivirani za branje, jih to vodi s te ravni branja v zahtevnejše, poglobljeno branje, ki pa je pravo bogastvo in je celo terapevtsko. Ko otroka v knjigi nekaj zbode, prestavi, zmoti, zmotivira, da začne drugače sestavljati kocke življenja, naj ima možnost to povedati po svoje.

Naj postavlja svoje mnenjsko jedro in se gradi kot osebnost. In naj svojim sošolcem pove in predstavi, zakaj mu je ta in ta knjiga všeč, kaj je spoznal in zakaj jo bo morda celo prebral še enkrat. Kot velja tudi drugod: ustna reklama je najboljša.

Polemike okrog izbrisa knjig iz obveznega učnega načrta

Nekatere knjige so bile leta 2019 črtane iz obveznega učnega načrta in največ prahu je dvignil izbris Dnevnika Ane Frank. Ne glede na to, kaj mislimo o tej knjigi, ni prav, da sproža kakršne koli politične debate.

Ker ni bila temu namenjena. Ker je to zapis osebne izkušnje 13-letne deklice, ki je v moriji druge svetovne vojne zapisovala svoja občutja in opažanja. Ki seveda niso bila podobna življenjskim izkušnjam današnjih 13-letnikov, ker so bile vojne razmere ekstremna preizkušnja, v marsičem neobvladljiva za odrasle, kaj šele za nedorasle.

Ana Frank vse te izzive sprejema zelo tehtno, skoraj odraslo, dodaja zelo pronicljiva spoznanja, s čimer osupne. Nekatere njene misli so postale že tisočkrat ponovljene, ker je ta dnevnik svetovna »uspešnica«, izdana v več kot 30 milijonih izvodov. Zaradi popolnoma nečloveških razmer, v katerih je pisala ta dnevnik, ko je bila vsa družina skrita na majhnem prostoru v podstrešju celi dve leti in skoraj niso videli dnevne svetlobe, je Ana Frank odraščala povsem drugače kot današnja mladina.

Kanček občutka te izoliranosti so naši mladi lahko okusili med to pandemijo, ampak to seveda ni dovolj, da bi lahko mlad človek povsem dojel vso tragiko vojne. To ni mladinska povest s srečnim koncem, ampak brutalno življenjska zgodba, ki pretrese.

Do bistva knjige se je vredno prebiti, pri tem potrebujejo otroci podporo in vodenje.
Do bistva knjige se je vredno prebiti, pri tem potrebujejo otroci podporo in vodenje.
Vir slike: Pixabay

Naj jo prebirajo tudi današnji otroci? Tisti, ki to zmorejo, vsekakor, ampak morajo tudi sami malo dorasti, se pripraviti, da lahko obvladajo to temo, pri čemer jim moramo pomagati odrasli – v šoli ali doma.

Ta knjiga je namreč lahko »moderna« tudi danes. Veliko iztočnic lahko iz nje potegnemo za današnji čas, ker se vsak hip okoli nas dogajajo takšni in drugačni »holokavsti«. In bi se moralo otrokom govoriti o tem? Ja, in to čim prej, kolikor zgodaj so to zmožni dojemati.

Če ne na podlagi tega dnevnika, pa kake druge knjige – kar je otroku bližje. Da jim pokažemo, kako iz drobnih linčanj, obsodb drugih, ki so »drugačni«, pa po mnenju okolice ne bi smeli biti takšni, ker smo si mi vzeli pravico, da jih obsodimo in celo uničimo, lahko nastanejo viharji, ki lahko dobijo moč orkana in lomijo vse pred sabo. In pred njimi ni nihče varen.

Da bodo videli, kako hitro lahko v imenu nekega prepričanja, ozkoglednosti, ideologije zapademo v manipulacije. O tem ne govori samo ta knjiga, veliko jih opozarja na to, saj pred tem ni varna nobena generacija. Naj se naučijo pogledati »čez«. Tudi sami so namreč izpostavljeni vrsti izzivov, ki jih prinaša sodobno življenje s svojimi nebulozami, ki jih razširja splet na tisoč in en način.  

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice