Nazaj v šolo: Besedne vrste so družine besed
Nedavno smo se v posebnem prispevku prepričali o povezanosti med stavčnimi členi, besednimi vrstami in odvisniki, tokrat pa poskušajmo udomačiti naš pogled na besedne vrste. Kot smo že ugotavljali, razvrščamo besede v posamezne vrste glede na njihove skupne slovnične lastnosti in sorodnosti – kot bi bile družinice s podobnimi geni.
Kot se pogosto zgodi v družinah, pa tudi pri besednih vrstah družinske vezi kdaj zatajijo in se med besedami znotraj iste vrste najde kakšna črna ovca in posebnež, ki noče igrati po nobenem pravilu in ga ne moremo stlačiti v noben kalup. Tak zahteva posebno obravnavo in si ga je treba posebej zapomniti. To so posebnosti, ki nam nemalokrat kravžljajo živce, ampak se pojavljajo v vseh jezikih (da ne boste jezni samo na slovenščino).
Preberite tudi:
Nazaj v šolo: Present Simple in Present Continuous
Nazaj v šolo: Kaj imajo skupnega stavčni členi, besedne vrste in odvisniki?
Katere so torej te družine besed oziroma besedne vrste? Mogoče boste presenečeni, da ne obstaja samo ena delitev besednih vrst, ampak dve, odvisno je namreč, s katerega zornega kota pogledamo nanje.
Katere besedne vrste imamo? Odvisno od …
Slovenščina pozna dve različni delitvi besednih vrst: pri prvi jih ločimo glede na njihovo obliko in pomen, pri drugi pa glede na to, kakšno vlogo ima posamezna besedna vrsta v stavku.
Pa poglejmo, za kaj gre! Ene besedne vrste pri govoru in uporabi nenehno spreminjajo obliko, se pregibajo, sklanjajo, spregajo, stopnjujejo, druge tega ne marajo in so trmasto zmeraj, ne glede na okoliščine, enake – se pravi, da so glede na obliko pregibne in nepregibne.
Potem so nekatere samozadostne in povedo same zase že vse, nekatere pa potrebujejo navezavo z drugimi besedami, da imajo kak pomen – in jih tako po pomenu delimo torej na polnopomenske in nepolnopomenske besedne vrste. Če upoštevamo te njihove lastnosti, delimo besedne vrste na: samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik, glagol, prislov, predlog, veznik in medmet.
Če pa besedne vrste preučujemo glede na njihovo vlogo v stavku (skladenjska delitev), imamo naslednje besedne vrste: samostalniška beseda, pridevniška beseda, glagol, povedkovnik, prislov, členek, predlog, veznik in medmet. Pa jih poglejmo pobliže – preverjeno ne grizejo, lahko berete naprej!
Velika družina: samostalniška beseda (vmes so revolucionarji)
To je zelo velika družina besed, v njej so skupaj: samostalniki, samostalniški zaimki in posamostaljene pridevniške besede. Kaj bi lahko pomenila beseda samostalnik? Samo-stalnik, nekdo, ki sam stoji – in to za samostalniške besede seveda zelo drži, besede iz te družine lahko stojijo same zase in ne potrebujejo sobesedila, da bi kaj povedale ali pomenile.
Pa poglejmo, katere vse so te tako zelo samostojne besede! To so vse besede, ki označuje našo predmetnost, kar vidimo okoli sebe, o čemer razmišljamo, kar občutimo. To opisujejo samostalniki, kot so na primer: hiša, dom, drevesa, veselje, načrti.
Samostalniške zaimke uporabimo kot nadomestilo za konkretne osebe ali predmete itd.: jaz, ti, on, kdo (osebni, neosebni).
Zanimive so posamostaljene pridevniške besede iz te družine, ki so naredile revolucijo – odločile so se, da bodo samozadostne in samostojne, odlepile so se od svojih pridevniških korenin, še zmeraj so v osnovi sicer pridevniki, ampak so takšni pridevniki, ki so v bistvu samostalniki, ker lahko stojijo same zase.
Vem, malo je zmedeno, naj razložim s primerom. Beseda dežurni je pridevnik: dežurni policist, dežurna postaja … Lahko pa iz tega položaja preide v samostojnega in za dežurnega policista enostavno reče samo: dežurni, on je danes dežurni – to je posamostaljeni pridevnik.
Besede iz te družine se pri uporabi v različnih položajih spreminjajo, se sklanjajo, se pravi, da spreminjajo končnice. Samostalniške besede opisujejo stvarnost, ki je lahko moškega, ženskega in srednjega spola – in take so tudi sklanjatve, za vsak spol posebej, se pravi moške, ženske in srednje sklanjatve.
In sklonov je šest, več kot pri večini drugih jezikov. Za sklanjanje obstajajo posebna pravila, veliko pa je tudi posebnosti, posebej pri sklanjanju tujih imen, premenah za c, č, ž, š, j in podobno.
Pridevniška beseda hoče vse jasno določiti in prešteti
Tudi vsi trije iz te družine, pridevniki, pridevniški zaimki in števniki, se sklanjajo. Pridevniki pa poleg sklanjanja zmorejo še nekaj več. Dodatno pojasnjujejo in določajo samostalnike (ime pove, da jih pri-devamo samostalnikom) ter nam bogatijo in širijo predstavnost ter dodajajo opisom nove razsežnosti, po tem jih delimo na lastnostne (kakšen?): čudovit (dan), svojilne (čigav?): limonin (sok) in vrstne (kateri?): mačji (skok), samostalnikom so podrejeni, se ravnajo po njih v spolu, sklonu in številu, a jih v nečem prekašajo: pridevniki se namreč tudi stopnjujejo, se pravi, da lahko povečujejo intenzivnost povedanega: vroč, bolj vroč, najbolj vroč ali lahek, lažji, najlažji (prvo je opisno stopnjevanje, drugo obrazilno stopnjevanje).
In to še ni vse, stopnjujemo jih lahko tudi z obrazilom pre-, na primer prelep. Pri prvem primeru gre za tristopenjsko, v tem zadnjem pa za dvostopenjsko stopnjevanje.
Pridevniški zaimki nadomestijo pridevnike (tako kot samostalniški samostalnike – to je pač naloga zaimkov).
Števniki pa so tu, kot pove ime, da z njimi štejemo ali določamo količine: deset (glavni števnik), deseti (vrstilni števnik), deseteren (množilni števnik), mnogo (nedoločni števnik), dvoje (vrstni števnik), dvojen (ločilni števnik).
Pri glagolu se vedno nekaj dogaja
Kaj pomeni beseda glagol? Skušajmo ugotoviti. V praslovanščini je beseda gȏlgolъ pomenila klicanje, vpitje trušč, hrup in ta koren se v tem pomenu še danes ohranja v nekaterih slovanskih jezikih. V starocerkveni slovanščini pa zasledimo pomen beseda, govor, glas (tudi v Brižinskih spomenikih je glagol beseda), pomenski premik iz besede v glagol se je zgodil pod vplivom latinščine: verbum (beseda) – to pa je jezikoslovni strokovni izraz za glagol.
Glagol je sinonim za dogajanje vseh vrst, saj z njim označujemo vsa stanja, dejanja, zaznavanja, spremembe. Pri tako dinamični besedni vrsti se ne gre čuditi, da je dinamična tudi glede pregibanja in drugih lastnosti.
Glagol nam pri opisovanju dogodkov ali nekega stanja pove, kdo to dejanje povzroča oziroma na koga se nanaša (prva, druga in tretja oseba – hodim, hodiš, hodi), koliko oseb, stvari je v dogajanju udeleženih (število – ednina, dvojina, množina), kdaj se nekaj dogaja (čas – preteklik, sedanjik, prihodnjik in predpreteklik, njegova raba slabi), kakšen odnos kaže govoreči do dogajanja, ali nekaj pove mirno ali ukazuje ali domneva (povedni, velelni in pogojni naklon), ali neko dogajanje traja v nedogled ali je časovno omejeno (glagolski vid – dovršni in nedovršni glagoli), ali je osebek tisti, ki to dogajanje povzroča, ali ne (glagolski način – trpni in tvorni) in ali dejanje ali stanje še koga zadeva ali prizadeva (prehodni glagol – brcam žogo in neprehodni – spim).
Ko pri glagolu spreminjamo osebo, število in čas, ga spregamo (se učim, se učiš, sem se učil, se bom učil itd.).
Šest (skoraj) nespremenljivih
V to družino besed se štejejo besedne vrste, ki se ne pregibajo, je pa nekaj izjem: prislov v nekaterih primerih nekoliko izstopa iz te vrste, namreč, ko gre za načinovni prislov, ker se ta stopnjuje (pogosto, pogosteje, najpogosteje, rdeč, bolj rdeč, najbolj rdeč), poleg tega so še krajevni (domov), časovni (danes), vzročni (zato) in lastnostni prislov (hitro).
Povedkovnik in členek sta od nedavna med besednimi vrstami, vpeljal ju je Toporišič. Členek je odlično orodje, ki ga uporabimo, da pokažemo, izrazimo, poudarimo svoj osebni odnos do tega, kar pripovedujemo (seveda, spet, že, le), prepoznamo jih po tem, da se po njih ne moremo vprašati. Povedkovnik je v stavku del povedkovega določila (zunaj je tiho) ali deležnik, lahko pa je pridevniški (kruh je domač), prislovni (mi je dolgčas) ali samostalniški (me je sram) in se nekateri prav tako pregibajo.
Predlogi so nepolnopomenska besedna vrsta, vedno so skupaj z drugo besedno vrsto – samostalniško ali pridevniško, vplivajo pa na sklon teh besed. Tako so za različne sklone značilni določeni predlogi (rodilnik: do, iz, z, dajalnik: proti, kljub itd.).
Vezniki povezujejo dele stavkov, v prirednih razmerjih so priredni (in, pa, ter, kajti, in sicer, torej), s podrednimi pa tvorimo odvisnike (kar, da, ne da, kjer, ko itd.).
Medmeti v dogajanje vnašajo dramatičnost, napetost, občutja ali oponašajo naravne glasove in so nepogrešljiv del jezika (ojoj, fuj, mijav).
Besedne vrste nam pomagajo razumeti stvarnost, razložiti pojave znotraj jezika in so tu zato, da nam pokažejo, kako bogat jezik govorimo.
Powered by Contextual Related Posts
