Leta 1991 smo navijali za…

Še slabe pol ura nas loči, da bo večino Slovenije sedelo pred televizijskim ali radijskim sprejemnikom in čakalo na začetek košarkarske tekme slovenske reprezentance na olimpijskih igrah. Zadnje dni se vse vrti okoli olimpijskih iger, naših športnikov, ki nam orisujejo neverjetne rezultate in zgodbe. Ena majhna Slovenija, s komaj dva milijona prebivalcev raztura.

Takšno vzdušje že dolgo ni bilo čutiti v slovenskem ozračju. Zdi se, da smo ta duh od osamosvojitve nekje pozabili, mogoče novim generacijam ni bilo mar za šport, podobno kot sta čar izgubila Evrosong in Melodije morja in sonca.

Preberite tudi:

Bilo je v šoli leta 1991…

Kaj so ponujala filmska platna leta 1991

Kako je bilo pa s potresi leta 1991?

Srečo sem imel, da sem bil leta 1991 toliko star, da se spomnim tistih časov. Šport je bil pomemben del našega družbenega življenja. Ni bilo pomembno kater šport je bil, otroci smo v času tekmovanj postali Tombe, Koširji, Peterka, Puci, Danevi… doma pa so se tekme spremljale. Cela družina je sedela pred tistimi črno-belimi ekrani, ponekod že barvnimi ali z ono barvno folijo spredaj, ter smo navijali, da so se hiše in bloki tresli.

Ni bilo pomembno ali se je smučalo, skakalo, igralo nogomet, rokomet, košarko, hokej, športniki so bili naši in navijalo se je. Če so pa dosegli dober rezultat, je bilo veselje še večje. Otroci smo točno vedeli, kdaj so olimpijske, kdaj so tekmovanja, ker je bilo to del našega odraščanja. Ne bom štel koliko bušk sem dobil in koliko zlomov, ker sem se odločil, da sem Peterka. Vsaka je bila vredna.

Slovenci smo bili dobri športniki še v času Jugoslavije

Slovenski športniki so že pod zastavami nekdanjih držav kazali in dokazovali, da so mednarodno konkurenčni. Da je temu tako, dokazujejo številni vpoklici v različne selekcije – smučarska, atletska, gimnastična, plavalna, kajakaška, hokejska, košarkarska, nogometna…

Ko smo se osamosvojili so sicer večjo pozornost imeli športniki v posamičnih panogah, sčasoma pa so jim pridružili tudi ekipni športi.

Ob tem ne smemo pozabiti tudi na organizatorje (velikih) mednarodnih tekmovanj. Bile so in so še stalnice zimske preizkušnje za pokal Vitranc v Kranjski Gori, za zlato lisico v Mariboru, vsakoletni skakalni konec sezone v Planici, preizkušnje divjevodašev v Tacnu in Posočju, vse večji ugled dobiva vsakoletna kolesarska dirka po Sloveniji, obenem pa je Slovenija gostila tudi že nekaj velikih dogodkov v ekipnih športih, nazadnje (skupaj z Madžarsko) nogometno evropsko prvenstvo do 21 let, pred tem tudi košarkarsko, rokometno, odbojkarsko evropsko prvenstvo, prav tako futsalsko prvenstvo stare celine …

V 30 letih s(m)o dosegli skupno 40 olimpijskih odličij – v zadnjih 20 letih je bila Slovenija na OI vedno med najboljšimi desetimi državami po številu medalj na prebivalca. Imamo ogromno evropskih in svetovnih prvakov, zmagovalcev svetovnih pokalov in drugih odmevnih mednarodnih preizkušenj.

Vlogo športnikov v letu 1991

Z razglasitvijo osamosvojitve 25. junija 1991 je šport stopil v proces razhoda z jugoslovanskimi zvezami, ki pa se je z brionskim moratorijem podaljšal. Jutro po razglasitvi samostojnosti in proslavljanju je prineslo tudi rožljanje tankov in agresijo Jugoslovanske armade. Kar nekaj slovenskih športnikov je bilo v času armadne agresije v reprezentančnih vrstah Jugoslavije v tujini. Drugi del športnikov je bilo v fazi poletnih tekmovanj doma ali priprav na tekmovalno sezono.

ŠZS je že 27. junija objavila »priporočilo« o preložitvi vseh športnih tekmovanj na ozemlju Republike Slovenije in svetovala, naj slovenski športniki iz varnostnih razlogov ne sodelujejo na tekmovanjih zunaj Slovenije.

Z mesta predsednika jugoslovanske komisije za vrhunski šport je nemudoma odstopil Tomo Levovnik Levovnik je od predsedstva ŠZS zahteval, da zaradi okupacije Jugoslovanske armade »nemudoma odpokliče vse športnike iz Slovenije, ki nastopajo v jugoslovanskih reprezentancah« in ŠZS je sredi dneva 28. junija slovenske športnike pozvala, da naj glede na »brutalno agresijo jugoslovanske armade zapustijo jugoslovanske reprezentance in se čim prej vrnejo domov«, saj je »za slovenski narod žaljivo, da športniki Slovenije v takih razmerah nastopajo na mednarodnih tekmovanjih za barve Jugoslavije«.

Športniki so bili pred težko odločitvijo in vsak izmed njih se je o odpovedi nastopa in vrnitvi domov odločal sam, s svojo odgovornostjo v skladu s svojimi moralnoetničnimi načeli, ne razmišljujoč o posledicah, pa čeprav je vsak zase stal pred odločitvijo, ki bi ga lahko stala tudi kariere.

Velika večina se je odločila, da v selekciji Jugoslavije na nastopa več. Evropsko prvenstvo v košarki v Rimu je zapustil Jure Zdovc, Jugoslavija pa je kasneje zaigrala v finalu in bila evropska zmagovalka. Medaljo, ki si jo je takrat zaslužil je potem dobil 25 let kasneje, ob slovesu v Ljubljani.

V začetku julija 1991 so sledili prekinitev spopadov, pogajanja in osamosvojitveni moratorij brionske deklaracije. Slovenski športniki so se znašli v težkem položaju. Jugoslovanska država je bila v mednarodnem športnem prostoru nosilka mednarodnih športnih članstev in udeleženka mednarodnih panožnih tekmovanj, pred vrati pa so bile tudi olimpijske igre 1992.

Strokovni svet ŠZS je v politično kočljivem položaju 10. julija 1991 sklical skupni sestanek s Svetom vrhunskih športnikov o normalizaciji športne dejavnosti v danih okvirih. Po izteku moratorija je v začetku oktobra 1991 Slovenija nadaljevala po poti neodvisnosti in mednarodnega priznanja.

ŠZS je oktobra sklicala razširjeno sejo in med drugim pozvala športne organizacije, naj sprožijo »razdružitev«z jugoslovanskimi športnimi zvezami in začnejo postopke včlanitve v mednarodne športne organizacije.

Postopek olimpijskega nacionalnega organiziranja in mednarodne včlanitve je vodil Iniciativni odbor. Olimpijski komite Slovenije (OKS) je bil s podpisom Slovenske olimpijske listine ustanovljen 15. oktobra 1991, na ustanovni skupščini sredi decembra pa je bil za predsednika izvoljen Janez Kocijančič.

Republika Slovenija je konec leta 1991 in v začetku leta 1992 pridobivala mednarodna priznanja in 17. januarja 1992 prejela povabilo MOK na OI. Tako so slovenski športniki na olimpijski paradi narodov v albertvillsko olimpijsko areno prvič v zgodovini vstopili z nacionalno trobojnico.

Čez pol leta je sledila Barcelona, kjer so veslači osvojili prve medalje za samostojno Slovenijo: bronaste. A poleg olimpijskega priznanja je potekalo tudi včlanjevanje v mednarodne športne zveze, ki je zaokrožilo slovensko športno mednarodno priznanje

 Z odhodi iz reprezentanc leta 1991 so športniki tedaj slovenskemu narodu dali spodbudo in znak, da so se vendarle najprej odločili za Slovenijo. S tem so odigrali veliko državljansko vlogo.

Športniki leta 1991

Že leta 1991 so se podeljevala priznanja športnikom. Tistega leta jo je prijel Franci Petek, za naslov svetovnega prvaka v smučarskih skokih, ki ga je osvojil februarja 1991 v Val de Fiemmu. Nataša Bokal je prejela priznanje z drugim mestom v slalomu na svetovnem prvenstvu v Saalbachu. Košarkarski klub Smelt Olimpija je prejel nagrado za vrsto uspešnih nastopov. Veslača Iztok Čop in Denis Žvegelj pa sta priznanje dobila za srebrno medaljo na svetovnem veslaškem prvenstvu na Dunaju.

Šport je bil leta 1991 globoko usidran v slovenski narod. Nekateri takrat rivalski klubi so še ohranili do danes ohranili bitke – Olimpija in Maribor v nogometu. Žal pa so marsikje ostali le spomini… hokejski derbiji med Ljubljano in Jesenicami, rokometne bitke med Celjem in Velenjem.

Česa se pa vi spomnite iz tistih časov?