Kdo kroji usodo slovenskega naroda: civilne iniciative in NVO ali državljani?
Pravica do pitne vode je zapisana v slovenski ustavi. Brez vode ni življenja. Brez vode bi lahko človek preživel le nekaj dni, saj je le-ta sestavni del človeškega telesa in sestavlja kar dve tretjini telesne teže odraslega. O pomenu vode, če smo iskreni, dokler priteče vsakič, ko odpremo pipo, bolj redko razmišljamo.
Pomanjkanje vode razumemo kot nekaj, kar je problem tretjega sveta. A nam ni treba iti tako daleč. S problematiko pomanjkanja pitne vode se sooča tudi Slovenska Istra. In ko se je zdelo, da je rešitev po 45 letih raziskav in študij blizu, se je oglasila civilna iniciativa, ki je vse skupaj postavila pod vprašaj.
Preberite tudi:
Dolgoročna zagotovitev oskrbe Slovenske Istre z vodo je nujna
Območje Obale in zaledno kraško območje sta se vedno soočala s problemom zadostnih količin pitne vode, še posebej v sušnih obdobjih. Tudi razvoj turizma je prispeval svoj delež k večji porabi pitne vode.
Slovenska Istra, ki zajema občine Ankaran, Koper, Izola in Piran, z javnim podjetjem Rižanski vodovod nima zagotovljene nemotene oskrbe s pitno vodo in je zato primorana vodo kupovati od dobaviteljev Kraški vodovod in Istrski vodovodi iz Hrvaške, ki pa se občasno tudi samo sooča s pomanjkanjem zaloge vode. V lanskem letu je Rižanski vodovod kupil 1,535.000 kubičnih metrov vode na Krasu in v hrvaški Istri.
Opravljenih in dobro plačanih študij za izvedbo dolgoročne oskrbe s pitno vodo v Slovenski Istri je bilo v preteklosti veliko, vode pa še vedno ni dovolj. In glede na zadnje zaplete je vprašanje, kdaj se bo to spremenilo.
Projektno iskanje rešitev od leta 2001
Projektne aktivnosti, katerih cilj je ureditev oskrbe prebivalstva v Slovenski Istri in zalednem kraškem območju s pitno vodo, so se začele v letu 2001 z imenovanjem posebnega telesa znotraj Ministrstva za okolje in prostor. Leta 2002 je bila izvedena primerjalna študija, v kateri so bili analizirani vsi do takrat evidentirani možni vodni viri v regiji.
2002 so bile izdelane tri variante (A – C) zagotavljanja preskrbe s pitno vodo. Opravljena je bila stroškovna analiza. In nato je leta 2011 sledila varianta D, po kateri bi bil vodni vir Brestovica. Po osnovnem terminskem planu iz leta 2004 bi se gradnja začela januarja 2007, projekt pa bi bil končan leta 2011. Dejanski potek je bil skupek zamud, kar je posledično povzročilo, da ni bilo moč zagotoviti financiranja iz sredstev perspektive 2007–2013.
19 let kasneje nazaj k varianti A
Od prve študije do danes je preteklo veliko vode. In po veliko vode se vračamo k zgoraj omenjeni varianti A: akumulacija Suhorica. Že takrat je bila izdelana projektna dokumentacija za obdelavo na ravni idejnega projekta in tudi na ravni projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pridobljena soglasja bi morali seveda obnoviti, projekt pa ustrezno posodobiti.
45 let kasneje se zdi, da je rešitev blizu
Prva študija o zajetju Padež oz. Suhorica je bila narejena že 1975, projektno obdelana leta 2002 in ponovno na mizi v 2020.
7. julija 2020 so za skupno mizo sedli štirje istrski župani in minister za okolje in prostor Andrej Vizjak. Skupno so podprli predlog, da bi dodatni vodni vir za pitno vodo v Istri uredili na Suhorici, pritoku potoka Padež v Brkinih.
Koprski župan Aleš Bržan je vprašanje oskrbe z vodo primerjal z vprašanjem nacionalne varnosti. Minister Vizjak je zatrdil, da gre za projekt v javnem interesu in državnega pomena. Napovedal je, da stroški gradnje ne bodo presegli 100 milijonov evrov in da si bodo prizadevali za evropsko sofinanciranje.
Ohranimo Brkine ali: »Mi imamo vode dovolj«
Ne dolgo po skupnem sestanku istrskih županov in ministra Vizjaka se je oglasila Civilna iniciativa Ohranimo Brkine, ki nasprotuje zajezitvi Padeža oz. Suhorice kot rešitvi za dodatni vodni vir za Istro.
V ta namen so 6. septembra organizirali pohod po dolini Suhorice. »Namen pohoda je ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja neokrnjene narave Brkinov in njenem pomenu za prihodnost tamkajšnjih krajev,« so zapisali. Pripadniki civilne iniciative podpirajo povezavo obstoječih vodovodov (kraškega, ilirskobistriškega in rižanskega, pa tudi postojnskega). Hkrati pa, kot pravijo, se zavzemajo za ohranitev Unescove svetovne dediščine – Parka Škocjanske jame. Akumulacija Padeža bi imela po oceni civilne iniciative vpliv tako na regijski park Škocjanske jame kot tudi na Biosferno območje Krasa.
Težko je verjeti, da vsi aspekti, ki skrbijo civilno iniciativo, v 45 letih ne bi bili predelani in preverjeni v strokovnih krogih. Neverjetno se zdi, da bi bile v vseh teh letih spregledane ustreznejše variante, kot je akumulacija na Suhorici. In veliko bolj verjetno se zdi, da bo to še en v nizu projektov, ki jih bo ustavila civilna iniciativa.
Kdo torej kroji usodo slovenskega naroda?
Tako kot so NVO z enostranskim razumevanjem situacije posegle v odločitev sodišča glede odlova medveda in volka, in to po tem, ko je Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) izdala priporočilo na podlagi strokovnih priporočil, tako kot tudi marsikateri infrastrukturni projekt ni uspel, ker je bil predviden v naravnem okolju močerada, vidre, metulja, kačjega pastirja ali posebne rožice, bo, kot kaže, tudi tokrat s preskrbo Slovenske Istre s pitno vodo.
Na neki točki se bomo morali vprašati, zakaj imamo sploh projektante in druge strokovnjake, če vsak, ki ima pet minut časa in ustanovi civilno iniciativo ali NVO, lahko povozi vse do takrat narejene študije.
Oziroma v slogu šale, ki kroži po Facebooku: »Kdaj ima dr. Potrč odprto ambulanto? Imam vročino in kašelj pa bi se naročila na pregled. Moj prejšnji zdravnik ima 6 let faksa in 6 let specializacije ter 20 let izkušenj. Samo sem slišala, da je dr. Potrč pogledal 3 YouTube videe pa 2 članka na Wikipediji prebral, pa bi res rada mnenje strokovnjaka.«