»Zakaj mora imeti vsaka bajta na vasi svoj traktor?«

»Nečesa ne bom nikoli razumela – zakaj (zaboga) mora imeti vsaka bajta na vasi svoj traktor. A ni smiselno, da si ga delijo?! To je zame pojem pametne vasi.«

Ne, to ni zapis kakšne partijske sekretarke iz leta 1945, ko se je revolucionarna oblast intenzivno pripravljala na nacionalizacijo oz. na zaplembo zasebne lastnine. To je zapis iz 12. septembra 2020, ki ga je objavila bivša poslanka Tamara Vonta, rojena leta 1970.

Preberite tudi:

Kmetu manj, a na policah hrana dražja. Ali res vemo, kaj jemo?

Želja po dobičku uničuje slovenskega kmeta, državljani pa smo vse bolj potisnjeni v roke tujcem

Kmet nekoč in danes

Ali poslanci potrebujejo vsak svoj računalnik?

Na njen zapis se je s svojim tvitom odzval predsednik Slovenske ljudske stranke Marjan Podobnik. Njeno izjavo je označil za nekaj podobnega, kot če bi nekdo začel govoriti, da poslanci ne potrebujejo vsak svojega računalnika, ampak imajo dovolj vsi enega.

Živimo v letu 2020, ko si kmetijske pridelave ne moremo predstavljati brez delovnih strojev, med katerimi ima traktor osrednje mesto. Za kmeta je traktor osnovno delovno sredstvo, kakor so za večino zaposlenih različna delovna orodja, ki jih uporabljajo za določeno delovno mesto in določeno delovno operacijo.

Nekaterim se kolca po letu 1945 in nacionalizaciji zasebne lastnine

Izjavo bivše poslanke lahko opredelimo kot nepremišljeno, predvsem pa kaže veliko nepoznavanje načina dela na kmetiji. Po drugi strani bi bilo povsem možno, da je izjava celo dobro premišljena, saj se včasih zdi, da se predvsem po zaslugi leve politične opcije, vračamo v leto 1945, saj lahko slišimo vse več govora v smeri, da je kapital in zasebna lastnina nekaj slabega.

Izjava, da bi bilo dobro, če bi več kmetov skupno uporabljalo en traktor, se lahko sliši na prvi pogled celo všečno. Ljudje namreč radi poslušamo, da se je nekdo v dobro skupnosti odpovedal svoji lastnini. Po drugi strani pa v današnjem gospodarskem tempu nekdo, ki ni opremljen s kmetijsko mehanizacijo, ne more biti niti približno konkurenčen.

Bistveni problem kmetov so nizke odkupne cene

Glavni problem slovenskega kmeta ni v razkošju traktorjev, ampak v smešno nizkih odkupnih cenah pšenice in drugih pridelkov. V odgovoru Tamari Vonti je Marjan Podobnik poudaril, da dosega cena pšenice 6% cene kruha, vse ostalo poberejo drugi, največ seveda trgovci.

Kmetje, navkljub nizkim odkupnim cenam, svojih pridelkov marsikdaj ne morejo prodati. Tega ne morejo storiti predvsem zaradi vdora tujih trgovskih verig na naše tržišče. Trgovske verige si lahko nizke cene privoščijo zato, ker je njihovo tržišče razporejeno praktično po celotnem svetu.

Ob uživanju nekvalitetne hrane tvegamo razvoj resnih bolezni

Ljudje sicer radi kupujemo blago po nizki ceni, vendar se redkokdaj vprašamo po njegovi kvaliteti. Če kupimo npr. paradižnik, ki je uvožen iz tujine, ne bomo praktično nikoli naleteli na takšnega, ki je bil gojen v zemlji, medtem ko lahko za pridelek slovenskega kmeta trdimo, da je vrhunske kvalitete.

Ob tem se odpira vprašanje človekovega zdravja. Če kupujemo zelenjavo, ki je bila gojena v kemikalijah in, če kupujemo meso, od živine, ki je bila vzrejena izključno ob umetni hrani, potem se ne smemo čuditi, če se začnemo prej ali slej soočati z zdravstvenimi težavami. Ob tem se postavlja tudi vprašanje ali ljudje sploh cenimo sami sebe, če nimamo pravega odnosa do uživanja hrane?

Vzrok velikega odstotka bolezni raka je namreč neustrezna prehrana. Dejstvo je, da je zdrava prehrana dražja, nezdrava pa je vedno cenejša, vendar z njo obstaja veliko večje tveganje za razvoj resnih bolezni.

Za dosego praga revščine potrebuje kmet tri pokojnine

Poleg nizkih odkupnih cen trpijo kmetje za izredno nizkimi pokojninami. Po ZPIZ-2 ta znaša 254,46 €, medtem ko znaša prag tveganja revščine 703,33 €. To pomeni, da potrebuje upokojeni kmet za dosego praga revščine tri pokojnine. Vsak kmet, ki prejema takšno pokojnino je 40 let ali več prispeval denar v pokojninsko blagajno in plačeval davke kakor ostali državljani.

Ob navedenih dejstvih je razvidno, da ni največji problem slovenskega kmeta v tem, da ima vsak kmet svoj traktor, ampak v nizkih odkupnih cenah in v sramotno nizkih pokojninah. Treba je vedeti, da je kmečko delo izpostavljeno težkim pogojem, od vročine, mraza, vetra dežja, težko dostopnega terena in drugih nevšečnosti. Kmet, ki je v takšnih razmerah delal vse življenje, je zagotovo v času upokojitve zaznamovan vsaj s kakšno boleznijo. Vse, kar lahko »uživa« v takšnem stanju, je omenjena nizka pokojnina.

Avta, ženske (in traktorja) se ne posoja

Živimo v času, ko ima vsako gospodinjstvo po več avtomobilov, saj so člani gospodinjstva zaposleni v službah na različnih lokacijah. Avto že nekaj časa ni več luksuz, ampak nujno sredstvo za življenje. Prav tako živimo v času, ko na poljih ne uporabljamo več vprežne živine, ampak je traktor že nekaj desetletij nujno delovno orodje za kolikor toliko normalno kmetovanje.

Verjetno poznamo pregovor, da se avtomobila in ženske ne posoja. Kakor je normalno, da vsak lastnik, oz. član istega gospodinjstva uporablja svoj avto, tako je normalno, da vsak kmet uporablja svoj traktor.

Glede na vsebino zapisa bivše poslanke, bi še lahko kdo mislil, da je celo normalno, da si sosedje med seboj posojajo tudi ženske. V skladu s pregovorom pa se bo verjetno vsak strinjal, da temu ni tako in, da je zapis Tamare Vonte, ki je bil iztočnica za naš prispevek, povsem neprimeren.