Učitelj in njegova avtoriteta

»Dobrodošli v 21. stoletju. Včasih so se oni bali nas, danes pa se mi njih«. To so besede ravnateljice iz filma Razredni sovražnik, režiserja Roka Bička, iz leta 2013. Besede je namenila profesorju nemščine, ki je skušal pred dijaki uveljavljati avtoriteto, z namenom, da bi suvereno obvladali nemški jezik.
Preberite tudi:
So krivi učitelji ali preveč ambiciozni starši?
V zadnjih desetletjih se je odnos učitelj – učenec postavil na glavo
V zadnjih štiridesetih letih se je odnos učitelj – učenec dobesedno postavil na glavo. Če so bile včasih v šoli sestavni del vzgojnih ukrepov tudi telesne kazni, je danes samo po sebi umevno, da so takšni vzgojni ukrepi nesprejemljivi. Seveda ne zagovarjamo takšnih vzgojnih prijemov, res pa je, da gre danes predvsem za problem avtoritete, ki se pri učiteljskem kadru, žal, vse bolj izgublja.
Zdi se, kot da se je na šolskem področju uveljavila praksa, ki vsebuje na eni strani učitelje na drugi strani pa učence s tesno podporo staršev, kar močno spominja na opozicijsko držo.

Vir slike: Pixabay
Vprašanje sodelovanja med učitelji in starši
Za osnovno šolo je značilno, da je ta tudi vzgojne narave, zato je učitelj, poleg tega, da je zadolžen za poučevanje, zadolžen tudi za vzgojo učencev. O tem govori tudi Zakon o osnovni šoli v 60. členu.
Bistvena razlika med prakso v preteklosti in prakso v sedanjosti je v tem, da so v preteklosti starši praviloma sodelovali z učiteljem v vzgojnem procesu, predvsem v smislu, da so z njim soglašali. To se je pokazalo še posebej takrat, ko je bil učenec deležen vzgojnih ukrepov. Če je učenec zaradi nediscipline prejel pisni opomin ali celo ukor, je bil zaradi tega deležen vzgojnih ukrepov tudi doma.
Danes je zadeva, žal, večkrat obratna. V primeru izrečenega vzgojnega ukrepa se starši praviloma čustveno pritožujejo bodisi razredniku bodisi ravnatelju šole. Ob tem je potrebno opozoriti, da Zakon o osnovni šoli daje glede pritožbe samo možnost pisnega ugovora razredniku, šolski svetovalni službi ali ravnatelju (60g. člen).
Starši v nobenem primeru ne morejo usmerjati učitelja
V primeru, da si starši privoščijo čustvene izbruhe, kar na hodnikih šole, gre tu za postopanje mimo zakonskih predpisov. Če učitelji oz. ravnatelji dopuščajo takšen način komuniciranja, je pač to njihova krivda. Vzporedno s tem se manjša tudi njihova avtoriteta.
Zakon o osnovni šoli omogoča šolam in učiteljem popolno avtonomijo glede izvajanja poučevanja in vzgojnega procesa. Starši sicer lahko, v primeru, da menijo, da se v učnem in vzgojnem procesu pojavljajo napake, podajo svoja opažanja oz. pritožbe, nikakor pa ne morejo procesa usmerjati oni.
Bistven element v učnem procesu je učiteljeva avtoriteta
Pri vsem do sedaj zapisanem gre v prvi vrsti za vprašanje učiteljeve avtoritete. Avtoritete ne more zapovedati noben zapisan zakon, ampak je izključno stvar učiteljeve osebne drže. Pri avtoriteti gre predvsem za učiteljevo suverenost. Gre predvsem za držo na podlagi katere je v odnosu tako do učencev kot do staršev vzpostavljen red, s pomočjo katerega lahko nemoteno poteka učni proces.
Prvo pravilo avtoritete je, da pravila »igre« postavlja učitelj. Učitelji namreč delajo osnovno napako, ko se za različna mnenja glede učnega procesa obračajo na starše ali celo na učence. Na prvi pogled je lahko takšna drža sicer všečna, na dolgi rok pa ne bo obrodila sadov.
Primer lastne izkušnje z držo avtoritete
V času, ko smo postali dobesedno prepojeni z demokratično miselnostjo, se zdi, kot, da je avtoriteta nekaj zastarelega in neuporabnega. Na podlagi lastne izkušnje lahko to odločno zanikam, saj sem bil tudi sam vključen v vzgojni proces, kot katehet pri župnijskem verouku.
Na splošno velja, da so otroci pri verouku bolj razposajeni, kot v šoli. Verouka tudi ne jemljejo tako resno, saj se zavedajo, da jim, vsaj materialno, v življenju ne bo ničesar prinesel. Edino, kar pričakujejo od verouka je, da jih pripelje do zakramenta birme, kar za večino veroučencev in njihovih staršev v praksi pomeni konec življenja s Cerkvijo.
Delo z otroci in vzporedno sodelovanje s starši
Lahko zagotovim, da sem v obdobju petnajstih let, ko sem poučeval verouk, imel vzpostavljeno sorazmerno močno avtoriteto tako do otrok, kot do staršev. Izhajal sem iz dveh predpostavk. Prva je bila ta, da sem staršem vedno znova osvetljeval, da so otroke k verouku vpisali prostovoljno, z željo, da bi otroci od njega tudi čim več odnesli. V ospredju je bila torej korist otroka.
Druga predpostavka je bila, da sem pripravljen v poučevanje in vzgojo vložiti vse moje sposobnosti. V primeru, da je s strani kakšnega veroučenca bilo opaziti nerazumevanje dogovorjenega, sem se o tem pogovoril s starši. Nikakor pa nisem dialoga vodil z otroki, saj ti ne morejo biti enakovreden partner v dialogu. Pri otrocih je bistveno, da poznajo pravila in se jih tudi držijo.
Končni sad vzgoje z avtoriteto je praviloma hvaležnost
S starši smo dejavno sodelovali, saj sem imel za njih organizirana redna mesečna srečanja, ki so bila vedno dobro obiskana. Na srečanjih smo prav tako, kot pri verouku za njihove otroke, obravnavali verske tematike, tako da so tudi starši osvežili svoje poznavanje vsebine krščanstva.
Večina otrok in staršev mi je bila za takšen pristop hvaležna, saj so s tem tudi dejansko vsi nekaj pridobili. Na ta način lahko osebno pričujem, da je mogoče vzpostaviti avtoriteto celo pri verouku, ki se zdi, žal, tudi za mnoge krščanske starše »nujno zlo« na poti do prejema zakramenta birme.
Za učenca je osnovnošolsko obdobje bistveni del življenja
Toliko bolj je mogoče vzpostaviti avtoriteto na šolskem področju. Bistvena razlika med osnovno šolo in veroukom je v tem, da je šola obvezna, verouk pa je prostovoljen.

Vir slike: Elearning industry
Če lahko pri verouku vzpostavimo avtoriteto na podlagi poudarjanja, da so otroci zaradi volje staršev, pri verouku prostovoljno, lahko v osnovni šoli vzpostavimo avtoriteto na podlagi otrokovega odločilnega življenjskega obdobja.
Predvsem s pomočjo staršev, ki želijo za svojega otroka najboljše, lahko otroku vzbudimo zavedanje, da se že v prvih letih njegovega šolanja odloča njegova življenjska pot. Bolj, kot bo v uspešen v osnovni šoli, bolj se mu bodo odpirala vrata v srednješolsko izobraževanje in končno tudi v univerzitetni študij.
Pomanjkanje avtoritete je posledica nezaupanja vase
Bistveni problem vzpostavljanja avtoritete učitelja je v tem, ker mnogi učitelji nimajo zaupanja sami vase in merijo svojo uspešnost z javnim mnenjem, kar zanj predstavljajo učenci in njihovi starši. Pri avtoriteti gre namreč v prvi vrsti v zaupanje v samega sebe in v lastno suverenost.
Tega ne more zagotoviti noben zakon in nobena druga zunanja institucija, ampak je izključno stvar notranje drže vsakega posameznega učitelja. Ko učitelj na podlagi svoje drže izkaže suverenost nad področjem, ki ga obvlada, pritegne praviloma k sebi tudi otroke in njihove starše. Nenazadnje gre pri vsem tem za dobro otroka, kar bi moralo biti v prvi vrsti v interesu, tako staršem, kot učiteljem.