Naprej na vsebino

Dan slovenske hrane: koliko hrane, ki jo pojemo v Sloveniji, je res slovenske?

Vsako leto tretji petek v novembru obeležujemo dan slovenske hrane. Tako je od leta 2012, ko je Vlada RS sprejela sklep o razglasitvi dneva slovenske hrane, katerega glavni namen je poudarjanje v Sloveniji pridelane hrane. »S praznovanjem dneva slovenske hrane in odločitvami za lokalno pridelano hrano, podpiramo napore naših pridelovalcev in predelovalcev hrane in izražamo spoštovanje do njihovega dela,« je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zapisalo na spletni strani.

Preberite tudi:

Varna hrana danes za zdrav jutri

Ali človeštvu (nam) grozi svetovna lakota?

Franc Bogovič: Hrana se draži, odkupne cene padajo

Prav je, da je slovenska hrana dobila svoj dan, s katerim se krepi zavedanje in pomen domače trajnostne samooskrbe, ohranjanje čistega in zdravega okolja, ohranjanje podeželja, seznanjanje mladih s postopki pridelave in predelave hrane in spodbujanje zanimanja za dejavnosti na kmetijskem področju, pa vendarle: jesti moramo vsak dan. In tudi nekaj vsakodnevne hvaležnosti za to, da imamo kaj dati v usta, ne bi bilo odveč.

Delež samooskrbe v Sloveniji pada

Leta 1970 je bila Slovenija 70-odstopno samooskrbna. Od takrat delež samooskrbe pada. Po podatkih Statističnega urada so bile stopnje samooskrbe v letu 2020 sicer višje kakor v 2019 pri rastlinskih in skoraj vseh živalskih bilancah, še vedno pa je bila stopnja samooskrbe s sadjem zgolj 36-odstotna, z zelenjavo 48-odstotna, s krompirjem 60-odstotna in z žiti 88-odstotna. Z medom smo 67-odstotno samooskrbni, z mesom 84-odstotno, še najbolje nam gre pri jajcih, s temi smo bili 95-odstotno samooskrbni.

Koledarske rastlinske in živalske bilance, 2020. Vir slike: SURS.
Koledarske rastlinske in živalske bilance, 2020.
Vir slike: SURS.

Morda boste rekli – saj je to relativno visok delež. Morda se res zdi tako, še posebej z ozirom na to, da imamo v Sloveniji najmanjši delež obdelovalnih površin na prebivalca (880 m2 na prebivalca kar je manj kot polovica povprečja za države članice Evropske unije) in največji delež kvadrature trgovin, pa vendarle: Kako dolgo bi zares zdržali, če bi se meje zaprle in uvoza ne bi bilo?

Ne bomo ugibali o dnevih, a odgovor je jasen: ne prav dolgo. Prav tako pa je že iz zgodovine znano, da se v kriznih časih lahko zaneseš le na svoje domače vire, kar še posebej velja za hrano. Če pa še to ni dovolj, je dodatno zaskrbljujoče dejstvo, da so tudi svetovne zaloge hrane nizke. Leta 2000 je bilo hrane za 107 dni, leta 2010 samo še za 74 dni. Napoved za konec leta 2021 je zgolj 57 dni.

Brez semena še nikoli nič ni zrastlo

Poleg že omenjenega majhnega deleža obdelovalnih površin imamo še en problem oziroma negotovost. In sicer gre za preprosto dejstvo, da brez semena še nikoli ni nič zrastlo. O tem, s kakšnimi težavami se sooča selekcijski center Ptuj, ki je dejansko zadnji te vrste v Sloveniji, smo v Slovencu že pisali.

V kolikor bomo izgubili možnost, da pridelamo lastna semena, bomo na milost in nemilost prepuščeni velikim korporacijam in njihovim semenom, kakršnakoli že bodo. Mnoga avtohtona semena so medtem že za vedno izgubljena.

Brez semen ni samooskrbe. Vir slike: Splet.
Brez semen ni samooskrbe.
Vir slike: Splet.

V nuji prehoda na trajnostno kmetijstva veliko odprtih vprašanj

Prav tako ostaja veliko odprtih vprašanj v povezavi s prehodom na bolj trajnostno kmetijstvo. Kako zagotoviti, da bo prehod pravičen tako za pridelovalca hrane, kot tudi potrošnika, da si bo zdravo hrano še lahko privoščil? S kakšnimi investicijami spodbujati prehod in kako zagotoviti, da bodo pristale na pravem mestu? Kako naučiti potrošnika, da je tisto, kar zraste bližnje njega bolj sveže in bolj zdravo?

Takih in podobnih vprašanj je še mnogo. A načeloma je težko razpravljati o tem, da lahko pridejo še težki časi, da lahko pride tudi lakota, dokler smo siti. In dokler letno odvržemo 143.570 ton odpadne hrane.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice