Računsko sodišče revidiralo učinkovitost MKGP: nezadostno varovanje kmetijskih zemljišč in nejasni cilji glede samooskrbe

Računsko sodišče je nedavno objavilo revizijsko poročilo o učinkovitosti Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) pri zagotavljanju prehranske varnosti s pomočjo prehranske samooskrbe v Republiki Sloveniji v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2020. V tem obdobju so bile odgovorne osebe ministrstva mag. Dejan Židan (nekaj mesecev manj kot pet let), dr. Aleksandra Pivec (cca. dve leti) in zadnja dva meseca revidiranega obdobja dr. Jože Podgoršek.

Morda vas bo zanimalo tudi:

Kmetijstvo: krivec ali žrtev podnebnih sprememb

Kakšen vpliv imamo na preprečevanje lakote potrošniki?

Za namene revizije so opredelili pojma prehranske varnosti in prehranske samooskrbe. »Prehranska varnost na osebni ravni, na ravni gospodinjstva ter na nacionalni, regionalni in globalni ravni je dosežena, ko imajo vsi ljudje vedno dostop do dovolj varne in hranljive hrane za zadovoljitev svojih prehranskih potreb in prehranskih preferenc za vzdrževanje zdravega in aktivnega življenja. Koncept prehranske varnosti vključuje tako fizični kot tudi socialni in ekonomski dostop do hrane.«

Dodatno so pojasnili, da se prehranska varnost zagotavlja s pomočjo samooskrbe ali pa s trgovanjem, torej nakupom kmetijskih proizvodov v drugih državah.

Za razliko od tega prehranska samooskrba pomeni, v kolikšni meri lahko država zadovolji svoje potrebe po hrani z lastno pridelavo hrane. »Zagotavljanje prehranske varnosti s pomočjo samooskrbe je pomembno predvsem v razmerah, ko je lahko moten uvoz in izvoz hrane med državami, na primer zaradi političnih ali vojaških nestabilnosti, zdravstvenih ali naravnih razmer, pa tudi zaradi cenovnih nihanj na globalnih in regionalnih trgih. V tem smislu je določena stopnja prehranske samooskrbe tudi element nacionalne varnosti,« so zapisali v poročilu.

In dodali: »Kljub kritikam pretiranega zagovarjanja samooskrbnih politik, ki naj bi predstavljale oviro trgovini med državami, pa v svetu praktično ni države, ki bi kmetijstvo v celoti prepustila delovanju trga«.

Slovenija ne pokriva svojih potreb po kmetijsko – živilskih proizvodih

Revizija ugotavlja, kar sicer ni nobena skrivnost, da Slovenija z domačo pridelavo večinoma ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih. Še preden je Slovenija vstopila v Evropsko unijo je spadala med neto uvoznice hrane, primanjkljaj na tem področju pa se je v letih od vstopa v EU še povečal.

Ni sicer pri vseh proizvodih enako. Stopnja samooskrbe je praviloma višja in tudi bolj stabilna pri živalskih proizvodih, pri katerih je bolj stabilen tudi obseg pridelave. Pri rastlinskih pridelkih pa lahko pridelava precej niha zaradi letine, čemur sledijo tudi stopnje samooskrbe.

Slovenija je načeloma samooskrbna z mlekom, perutnino in govejim mesom. Vse ostalo (žito, krompir, zelenjava, sadje, svinjina) mora uvažati, največji primanjkljaj pa smo v letu 2019 imeli pri mesu, sadju, vrtninah, izdelkih iz žit, moke, škroba ali mleka ter v skupini ostanki in odpadki živil, krma.

Varovanje kmetijskih zemljišč je ključno

Da bi lahko izrekli mnenje, so si na računskem sodišču zastavili glavno revizijsko vprašanje, ali je bilo ministrstvo v obdobju, na katero se nanaša revizija, učinkovito pri zagotavljanju prehranske varnosti s pomočjo prehranske samooskrbe v Republiki Sloveniji. Odgovor na glavno vprašanje so pridobili z odgovori na naslednja podvprašanja:

• ali je ministrstvo varovalo kmetijska zemljišča;
• ali je ministrstvo zagotovilo pogoje za povečanje oziroma ohranitev stopenj samooskrbe na

področju rastlinske proizvodnje in

• ali je ministrstvo zagotovilo pogoje za povečanje oziroma ohranitev stopenj samooskrbe na

področju reje živali.

Osnovni pogoj za zagotavljanje samooskrbe je vsekakor varovanje kmetijskih zemljišč. Zemljišča, ki so namenjena kmetijski namenski rabi, določijo občine v prostorskih aktih. Kljub temu pa se lahko tudi posamezna zemljišča, ki po svoji namenski rabi niso kmetijska, uporabljajo za opravljanje kmetijske dejavnosti.

Med letoma 2014 in 2019 je bilo v kmetijsko namensko rabo vrnjenih 4.955 ha zemljišč nekmetijske namenske rabe, hkrati pa je bilo v druge namenske rabe spremenjenih 2-krat toliko ali 9.947 ha kmetijskih zemljišč, pri čemer se je vsaj med letoma 2014 in 2017 v največji meri spreminjala namenska raba najboljših kmetijskih zemljišč.

V skladu s predlogom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kmetijskih zemljiščih z dne 3. 2. 2011 naj bi države v našem podnebnem pasu za zagotovitev potrebnih količin hrane na prebivalca potrebovale od 2.500 do 3.000 m2 obdelovalnih kmetijskih zemljišč. Glede na izračun, ki ga je za potrebe revizije pripravilo ministrstvo ter temelji na podlagi podatkov Eurostata, smo v letu 2019 imeli 964,1 m2 obdelovalnih površin (njive, drevesnice, trsnice in matičnjaki) na prebivalca – torej tri krat manj kot bi jih potrebovali, vseh kmetijskih zemljišč v uporabi pa 2.289 m2 na prebivalca.

Računsko sodišče je ugotovilo, da v obdobju, na katero se nanaša revizija, cilji glede površine kmetijskih zemljišč v uporabi, ki so potrebna za doseganje želene stopnje samooskrbe, niti niso bili določeni, kot tudi niso bili določeni pred tem.

Sodišče je ugotovilo, da je ministrstvo sicer varovalo kmetijska zemljišča pred spreminjanjem namenske rabe v okviru prostorskega načrtovanja občin, vendar pa je šele julija 2020, po devetih letih od uveljavitve zakonskih sprememb, izpolnilo zadnji pogoj za pričetek določanja trajno varovanih kmetijskih zemljišč, z določitvijo katerih naj bi se do konca leta 2020 zavarovalo 350.000 ha najboljših kmetijskih zemljišč.

Do konca leta 2020 tako nobena občina v svojem prostorskem aktu ni določila območij trajno varovanih kmetijskih zemljišč. Trajno varovana kmetijska zemljišča se, razen izjemoma, ne bi smela spreminjati 10 let od njihove določitve.

Ministrstvo je v obdobju, na katero se nanaša revizija, res da usmerjalo prostorski razvoj lokalnih skupnosti najprej na nekmetijska oziroma na kmetijska zemljišča slabše kakovosti, ugotavlja računsko sodišče, ne glede na to pa so se med letoma 2015 in 2019 kmetijska zemljišča v uporabi zmanjšala za 1,8 % oziroma za 11.120 ha, kar je enako 40 % površine Mestne občine Ljubljana.

Cilji doseganja samooskrbe niso jasni

Prav tako kot niso bili določeni cilji glede površine kmetijskih zemljišč v uporabi tudi niso bile določene stopnje samooskrbe, ki jo želimo doseči, nadalje ugotavlja računsko sodišče. Republika Slovenija je stopnjo samooskrbe določila le za pridelavo zelenjave (vsaj 50 % samooskrba) ter rejo prašičjega mesa (70 %), sicer pa jasnih ciljev glede želene stopnje samooskrbe ni določila.

Kako naj bi torej ministrstvo zagotovilo pogoje za povečanje oziroma ohranitev stopenj samooskrbe na področju rastlinske proizvodnje in na področju reje živali, če niti ni določilo ciljev, h katerim bi z izboljšanjem strmelo?

Ministrstvo je za namene revizije posredovalo ugotovitve o vzrokih za slabo samooskrbo, in sicer so med vzroke navedli slab prenos znanja, slabo povezovanje proizvajalcev in tehnološko zaostalost proizvodnje. V mnogih panogah pa so vzroki za slabo samooskrbo tudi neurejeni odnosi v verigi.

Za ugotovljene vzroke je bilo predvideno izvajanje različnih ukrepov, ki pa jih ministrstvo nato ni izvajalo v celoti, ugotavlja računsko sodišče. Na obseg kmetijske proizvodnje je lahko ministrstvo vplivalo predvsem z različnimi finančnimi podporami. A kot kažejo podatki, do večjih sprememb pri stopnjah samooskrbe med letoma 2014 in 2019 ni prišlo, razen deloma na področju zelenjave (s 37,8 na 43,7 %).

Poleg tega na podlagi izplačil, za katere je mogoče ugotoviti, kateremu sektorju so bila namenjena, računsko sodišče meni, da so bili v sedanjem programskem obdobju najbolj podprti sektorji, v katerih je samooskrba že sicer visoka, torej živinoreja in proizvodnja živalskih proizvodov, kar še povečuje neuravnoteženost v stopnjah samooskrbe med živalskimi in rastlinskimi proizvodi.

Računsko sodišče je izrazilo mnenje, da ministrstvo ni dovolj naslovilo specifičnih problemov, ki se dotikajo posameznih sektorjev.